Samostan z edinstvenim nahajališčem in karizmo

Cerkev po svetu | 22.04.2013, 20:00

V teh dneh se zaključujejo prenovitvena dela v samostanu Mater Ecclesiae, ki se nahaja tako rekoč v središču majhnega vatikanskega teritorija. Gre za edinstveni samostan v krščanstvu glede na njegovo nahajališče in karizmo. Edinstven je tudi zato, ker gre za kraj, kamor se bo predvidoma v kratkem preselil zaslužni papež Benedikt XVI.

Zgodovina samostana se je začela leta 1994, na željo papeža Janeza Pavla II. V ustanovitvenih statutih lahko preberemo opredelitev: poseben namen te skupnosti je poslanstvo molitve, čaščenja in slavljenja; ta molitev v tišini in samoti je v podporo svetemu očetu pri njegovi vsakodnevni skrbi za Cerkev. Bilo je 13. maja 1994, na praznik Fatimske Marije in obletnico atentata na Janeza Pavla II., ko se je v samostanu naselila prva kontemplativna sestrska skupnost, ki je prevzela omenjeno nalogo molitve. To poslanstvo je v resnici starodavnega izvora. Samostan Mater Ecclesiae se je le vključil v dolgo tradicijo žensk, ki so vse od Kalvarije dalje z molitvijo podpirale na poti najprej Jezusa, nato apostole in sedaj Petrovega naslednika.

Za samostan je bila izbrana stavba, ki je nastala na začetku 20. stoletja. Njena namembnost se je večkrat spremenila. Sprva so bili v njej vatikanski žandarji, kasneje so tam prebivali jezuiti, ki so delali na Radiu Vatikan, nazadnje pa so bile v njej pisarne. Dela, da bi stavbo spremenili v kraj, primeren za klavzurni samostan, so se začela s pripravo načrtov leta 1989.

Glede skupnosti, ki naj bi po novem prebivala v samostanu, je bilo odločeno, da naj ne bi bila stalna. Sprva se je zamenjala na pet, kasneje pa na tri leta. Vsakič je šlo za enega izmed klavzurnih in kontemplativnih redov, ki ga je izbral papež glede na predloge Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. Pomemben del nove strukture je postal tudi manjši sosednji vrt, na katerem so redovnice gojile zelenjavo in sadje zase in za svetega očeta. S posebno ljubeznijo so se posvečale tudi rožam. Poleg tega pa so se med drugim ukvarjale še z izdelovanjem miter in mašnih plaščev za papeža in škofe.

Od leta 1994 do 2012 so se v vatikanskem samostanu izmenjale štiri skupnosti: klarise, bosonoge karmeličanke, benediktinke in vizitatinke. Vsaka izmed njih je prinesla s seboj duha in tradicijo svoje karizme, a vse so se držale pravil samostana Mater Ecclesiae in bile neposredno odvisne od papeža. Na njegovo željo so bile skupnosti običajno mednarodne. Med sedmimi klarisami se bile tako sestre iz Nikaragve, Italije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Kanade in Filipinov. 15. oktobra leta 1999, na liturgični praznik sv. Terezije Velike, so prišle bosonoge karmeličanke iz Italije, Španije, Poljske, Belgije in Izraela. 7. oktobra leta 2004, na praznik Rožnovenske Matere Božje, so jih zamenjale benediktinke. Le-teh je bilo osem, prihajale pa so s Filipinov, Italije, Francije in ZDA. Na isti datum pet let kasneje pa je prišla še skupnost vizitatink, šest Špank in ena Italijanka. Le-te so se od samostana poslovile jeseni lansko leto. V svoji osemnajstletni zgodovini je samostan Mater Ecclesiae tako razodeval bogastvo in raznoterost Cerkve ter njeno katolištvo.

Ko je Benedikt XVI. nekoč obiskal samostan, je sestre s ponižnostjo in očetovsko bolečino prosil, naj molijo zanj, ker je »križ papeštva včasih težak in ga sam ne bo zmogel nositi«. Zato potrebuje podporo in molitev celotne Cerkve, še posebej pa njihovo, ki so prevzele to posebno poslanstvo. Sedaj se je Benedikt XVI. sam odločil za to posebno poslanstvo. V samostanu, kjer so drugi nekaj let molili zanj, bo sedaj on molil za svojega naslednika in za celotno Cerkev.

Vir: Radio Vatikan