VIDEO in FOTO: Nadškof Stres: Biti pokopan v domovini med svojimi je naravna pravica, poznana že pred tisočletji
Slovenija | 13.04.2013, 16:10
„Bil je pastir, ki mu je šlo za življenje vsakega človeka, tudi če se ni strinjal z njegovim prepričanjem,“ je v homiliji pri slovesni sveti maši ob pokopu ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana dejal njegov naslednik ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. Po njegovih besedah škof Rožman iz svoje dobrote in pripravljenosti pomagati nikogar ni izključeval.
„Čeprav je rajni škof Rožman vdano sprejemal usodo begunca, ki umre na tujih tleh, veje iz njegovih besed tiha želja po vrnitvi domov,“ je poudaril nadškof Stres. Biti pokopan v domovini med svojimi je po njegovih besedah „naravna pravica, poznana že pred tisočletji, danes pa jo škofu Rožmanu s spoštovanjem priznavamo in izpolnjujemo“. Kot je poudaril nadškof Stres, je pokojni Rožman na to čakal več kot pol stoletja v tujini.
„Veliko stvari se je moralo v teh desetletjih zgoditi in spremeniti v naši domovini, da je to postalo mogoče,“ povedal nadškof. Izrekel je priznanje in se zahvalil vsem ljudem s področja zgodovinopisja, sodstva in politike, ki so s svojim pogumom in privrženostjo resnici, pravici in narodni spravi omogočili današnji dogodek. „Vsi, ki želimo našemu narodu in državi dobro, se vrnitve Rožmana veselimo. Prepričan pa sem, da se tega veseli tudi rajni škof Rožman sam. Ne zaradi sebe, ker tega na onem svetu več ne potrebuje, ampak zaradi nas, ker to potrebujemo mi. Potrebujemo spravo, medsebojno spoštovanje v naših različnostih in tesno sodelovanje. Vsak narod in vsaka človeška skupnost to potrebuje, toda v trenutku, ki ga živimo, to potrebo še posebej čutimo. Zato želim, da bi bil ta pokop pastirja ljubljanske krajevne Cerkve v njegovi stolnici tako sprejet in bi temu tudi služil,“ je dejal nadškof Stres.
Seveda pa je po njegovih ocenah današnje dejanje kljub vsej pomembnosti le eno dejanje v verigi dejanj, ki so bila in še bodo potrebna, da „se bodo k nam povrnile edinost, sreča, sprava“. Kot je spomnil, ne moremo spregledati, da na tisoče žrtev vojne in revolucije še čaka na pokop in poslednje prebivališče, ki bo „v skladu z neodtujljivim dostojanstvom sleherne osebe“.
Prav tako je prepričan, da bo potrebno še veliko duhovnih naporov in resnicoljubnosti, da bo podoba pokojnega Rožmana „ki jo bomo nosili v svoji zgodovinski zavesti, bolj ustrezala resnici“.
„Najgloblje namere pokojnega škofa Rožmana na poseben način razodevajo njegova številna posredovanja za zapornike, internirance in obsojene na smrt ne glede na njihovo svetovnonazorsko prepričanje,“ je v pridigi še poudaril nadškof Stres.
Nagovor nadškofa Stresa ob pokopu pokojnega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana
Ekscelenca, gospod apostolski nuncij,
dragi sobratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi,
dragi rojaki in svojci pokojnega škofa Rožmana,
drage sestre in dragi bratje!
Ko je pred dobrimi 53 leti, 16. novembra 1959, zgodaj zjutraj v clevelandski bolnišnici nehalo biti izmučeno srce ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, ni mogel nihče napovedati, kdaj bodo napočili časi, ko ga bomo lahko pokopali v njegovi stolnici v Ljubljani. Danes se to dogaja. Smo v velikonočnem času in duhovnem razpoloženju, ki diha radost in zaupanje. Gospod Jezus Kristus je vstal od mrtvih in tudi nam odprl pot v svoje večno življenje. To novo življenje, ki ga živi Vstali Gospod, pa ni nadaljevanje sedanjega življenja, kakor ga živimo sredi nemira in strahov, v minljivosti in negotovostih, sredi zmot, grehov in zablod. Večno življenje, v katero nam s svojim vstajenjem odpira vrata Gospod Jezus, je življenje v Resnici in Pravici, v Miru in Ljubezni, v polnem uresničenju človekovega dostojanstva, kakor si ga je zamislil Stvarnik, ki nas je poklical v življenje. Na to nas spominja apostol Pavel v 2. berilu (1 Kor 15,42-49), ki smo ga pravkar prebrali. V to novo in večno življenje je po Božjem usmiljenju – tako upamo – stopil pred dobrimi petimi desetletji ljubljanski škof Gregorij in ko danes polagamo njegovo mrtvo telo v grob v njegovi stolnici, delamo to v zavesti, da bo tukaj čakalo po Gospodovi obljubi slavo vstajenja.
Trenutek, ko se rajni škof vrača v svojo stolnico in med svoje vernike, je povezan s 550. obletnico ustanovitve ljubljanske škofije in imenovanjem prvega ljubljanskega škofa Žiga Lamberga. To je neposreden povod za njegovo vrnitev. Čeprav je škof Rožman vdano sprejemal usodo begunca, ki umre na tujih tleh, veje iz njegovih vdanih besed tiha želja po vrnitvi domov. Tudi v 1. berilu (1 Mz 47,29-31) smo slišali o očaku Jakobu (Izraelu), kako v Egiptu naroča svojemu sinu Jožefu, naj ga pokoplje v deželi njegovih očetov. Biti pokopan v domovini med svojimi je naravna pravica, poznana že pred tisočletji. Danes jo škofu Gregoriju s spoštovanjem priznavamo in izpolnjujemo. Na to je čakal več kot pol stoletja v daljni tujini. Veliko stvari se je moralo v teh desetletjih zgoditi in spremeniti v naši domovini, da je to postalo mogoče. Zato želim v tem trenutku izreči priznanje in zahvalo vsem ljudem dobre volje – ljudem s področja zgodovinopisja, sodstva in politike – ki so s svojim pogumom in privrženostjo resnici, pravici in narodni spravi današnji dogodek omogočili. Zahvaljujem se tudi ameriškim Slovencem in še posebej bratom frančiškanom iz Lemonta, ki so ves ta čas skrbeli za njegov grob. Vsi, ki želimo našemu narodu in državi dobro, se te vrnitve veselimo. Prepričan pa sem, da se tega veseli tudi rajni škof Rožman sam. Ne zaradi sebe, ker tega na onem svetu več ne potrebuje, ampak zaradi nas, ker to potrebujemo mi. Potrebujemo spravo, medsebojno spoštovanje v naših različnostih in tesno sodelovanje. Vsak narod in vsaka človeška skupnost to potrebuje, toda v trenutku, ki ga živimo, to potrebo še posebej čutimo. Zato želim, da bi bil ta pokop pastirja ljubljanske krajevne Cerkve v njegovi stolnici tako sprejet in bi temu tudi služil.
Seveda je današnje dejanje kljub vsej pomembnosti le eno dejanje v verigi dejanj, ki so bila in še bodo potrebna, da se bodo k nam povrnile »edinost, sreča, sprava«, kot si je želel Prešeren. V tem trenutku ne moremo spregledati, da na tisoče žrtev vojne in revolucije še čaka na pokop in poslednje prebivališče, ki bo v skladu z neodtujljivim dostojanstvom sleherne človeške osebe. Tudi bo potrebno še veliko duhovnih naporov in resnicoljubnosti, da bo podoba rajnega škofa Gregorija, ki jo bomo nosili v svoji zgodovinski zavesti, bolj ustrezala resnici. Po pričevanju tistih, ki so ga poznali in se z njim pogovarjali, ni sam nikoli izključeval možnosti, da je kdaj storil tudi kakšen napačen korak. Časi so bili med vojno in hkratno revolucijo preveč hudi in zapleteni in tudi človeška hudobija je ušla izpod vsakega moralnega nadzora, kot se to redno dogaja v vsaki vojni. Toda človekovo vrednost najbolj zaznamujejo njegovi najgloblji nameni in o njih lahko sodi samo Bog, ki edini vidi v človeško srce in ga tehta z mero svoje odrešujoče pravičnosti, usmiljenja in ljubezni. Najgloblje namene škofa Gregorija pa na poseben način razodevajo njegova številna posredovanja – samo poimensko jih je znanih nad tisoč tristo – za zapornike, internirance in obsojene na smrt ne glede na njihovo svetovnozorsko prepričanje. Bil je pastir, ki mu je šlo za življenje vsakega človeka, tudi če se ni strinjal z njegovim prepričanjem. Nikogar ni izključeval iz svoje dobrote in pripravljenosti pomagati.
V 15 letih, ko je do konca 2. svetovne vojne neposredno vodil ljubljansko škofijo, je z veliko vnemo želel poglobiti versko življenje v škofiji. Več kot dve desetletji pred 2. vatikanskim koncilom je že poudarjal pomen laiških vernikov v Cerkvi in njihovo vlogo v človeški družbi. Osebno vernost je želel krepiti in utrjevati z osebnim odnosom do Boga, z osebno pobožnostjo do Jezusa Kristusa, do njegovega usmiljenega srca, do svete evharistije, s katero je Jezus navzoč med nami, in s pobožnim češčenjem Jezusove in naše matere Marije. Gre za iste poudarke na osebni vernosti in zvestobi Jezusu Kristusu, ki vodijo tudi nas v letošnjem letu vere in pri našem pastoralnem načrtovanju v smeri nove evangelizacije.
Drage sestre in dragi bratje! S tem spominskim obhajanjem Jezusove zadnje večerje sprejema verno občestvo ljubljanske nadškofije v svojo sredo svojega pastirja, ki je zanj v najtežjih časih ne samo deloval in molil, ampak predvsem trpel. Kakor je Jezus napovedal apostolu Petru v današnjem evangeliju (Jn 21,15-19), je tudi škof Rožman ljubeče sledil svojemu Odrešeniku tudi v trpljenju. Naj odslej počiva med nami, za nas pa naj prosi pri Bogu, da bomo ostali zvesti Jezusu Kristusu v Katoliški cerkvi in svojemu poslanstvu za medsebojno spoštovanje, sodelovanje in solidarno ljubezen. Amen.
