Svetovni dan poezije
|
Ob svetovnem dnevu poezije, ki ga je leta 1999 razglasil UNESCO, vam predstavljamo pesem naše poslušalke Marije Vrhovšek. V njej se preprosto, a slikovito in z ljubeznijo zazre v naravo in kmečke ljudi, ki jih spremlja že veliko, veliko časa. Gospa Marija je namreč 92-letnica.
Krško polje
Ko iz Banovca gledam v dolino,
občudujem širno vso ravnino,
kjer Kršo polje tu leži
in sličnega mu blizu ni.
Ceste, pota in stezice
peljajo v mesto in vasice.
Neštete njive so zorane
s pšenico zlato obsejane.
Koruza, zelje in krompir
je tu ljudem življenjski vir.
Je kmetu draga vsaka gruda,
čeprav zahteva dosti truda.
V jeseni pa napor in znoj
da kmetu zadovoljiv pokoj.
Kako jo skrbno obdeluje,
da ji le prosto gospoduje.
Pred leti žal so časi bili,
ko tujci mnoge so selili.
Takrat je bilo res hudo,
podobnega ne pomnijo.
Kdor srečno je nazaj prispel
domov, je bil že spet vesel,
čeprav je moral se truditi
uničen domek obnoviti.
Zdaj še vedno so težave,
po vojni ni še sreče prave,
a upajmo, da tudi to,
kot mineva vse, minilo bo.
Po polju Krka teče svojo pot,
kot kača zvija se nekod.
Valčki njeni mirno snivajo,
pri Brežicah se v Savo zlivajo.
Kadar pa zelo deži,
se večkrat tudi to zgodi,
da izven struge se razlije,
njive in travnike zakrije.
Marsikak pridelek uniči,
da neplodni zemlja sliči.
In če v dalje zrem naokrog,
kako je modro ustvaril Bog!
Neštete hribe in doline,
v ozadju Kamniške planine.
Belina snežna jih krasi
kot vso naravo zimske dni.
Tako do sklepa sem prišla,
kako vsak kraj lepoto ima.
Dolenjski to pred vsem velja,
ki vabi z mesta mnogega.
