VIDEO: Konklave – volitve novega papeža

Svet | 08.03.2013, 19:57

Volitve novega papeža ali konklave je postopek, kjer kardinali zbrani v sikstinski kapeli s tajnim glasovanjem izvolijo novega rimskega škofa in pastirja vesoljne Cerkve. Sam postopek urejajo trije temeljni dokumenti: apostolska konstitucija papeža Janeza Pavla II. Universi Dominici Gregis iz leta 1996 in dva motu proprija papeža Benedikta XVI. De Aliquibus Mutationibus In Normis De Electione Romani Pontificis iz leta 2007 ter motu proprio Normas nonnullas z dne 22. februarja 2013. Novega papeža bodo začeli kardinali volivci izbirati 12. marca 2013.

Prvi motu proprij papeža Benedikta XVI. je spremenil 75. odstavek prvotne apostolske konstitucije, zato so edini način volitev novega papeža tajne volitve v pravem pomenu besede, izbira papeža per inspirationem ali per compromissum pa nista več možni.[1] S tem dokumentom je papež uvedel tudi potrebno dvotretjinsko večino za izvolitev novega papeža.[2] Če po 34. krogih glasovanj kardinali ne izvolijo papeža, morajo voliti med dvema kandidatoma, ki sta v zadnjem krogu prejela največ glasov. Ta dva nimata volilne pravice.

Motu proprij, ki ga je papež Benedikt XVI. izdal februarja letos z naslovom Normas nonnullas, pa izpostavlja predvsem dolžnost kardinalov, da volijo novega papeža. To pomeni, da udeležba v konklavu ni samo pravica ali privilegij, ampak predvsem dolžnost kardinalov. Smo v primeru, da je kdo od volivcev oviran iz resnih razlogov, se lahko odpove sodelovanju v konklavu. Dokument dopušča, da se kardinali, zbrani v Rimu na t. i. splošnih kongregacijah, lahko odločijo o datumu začetka volitev pred 15. dnem od nastopa sede vacante, kakor sicer to določa apostolska konstitucija Universi Dominici Gregis. Letošnji motu proprij v pripravljalno in sklepno fazo konklava uvaja prisotnost nekaterih liturgičnih sodelavcev. Ti so zadolženi za pomoč pri razdelitvi lističev in pripravo zapisnika ob izvolitvi papeža ter njegovem sprejemu službe. V času poteka volitev morajo zapustiti sikstinsko kapelo.

Z odstopom ali smrtjo papeža nastopi Apostolica sedes vacans (sede vacante), ko je apostolski sedež izpraznjen. S tem prenehajo funkcije vsem prefektom kongregacij, predsednikom papeških svetov in drugim članom rimske kurije. Funkcija ne ugasne naslednjim osebam: kamerlengu (kard. Tarcisio Bertone) in vicekamerlengu (msgr. Pier Luigi Celata), velikemu penitenciariju Apostolske penitenciarije (kard. Manuel Monteiro de Castro), generalnemu vikarju mesta Vatikan (kard. Angelo Comastri), generalnemu vikarju za mesto Rim (kard. Agostino Vallini), papeškemu miloščinarju (msgr. Guido Pozzo), sekretarjem dikasterijev rimske kurije ter drugim uradnikom.

V času sede vacante imajo posebne naloge in zadolžitve kardinal kamerleng ter vice kamerleng, papeški liturgični ceremonier (msgr. Guido Marini), prefekt papeške hiše (msgr. Georg Gänswein), kancler apostolske kamere ter dekan kardinalskega zbora (kard. Angelo Sodano). Med potekom konklava imajo poleg kardinalov elektorjev nekatere naloge tudi kardinal kamerleng ter vice kamerleng, sekretar kardinalskega zbora, papeški liturgični ceremonier in predstavniki kardinalskih redov: najstarejši kardinal-škof, najstarejši kardinal-duhovnik in najstarejši kardinal-diakon. Slednji ima nalogo, da ob izvolitvi novega papeža z lože bazilike sv. Petra oznani ime novega papeža.

Potek konklava

Ob izpraznitvi apostolskega sedeža nastopi t. i. Sede vacante, zato imajo kardinali, ki na dan izpraznitve sedeža apostola Petra niso dopolnili 80 let, pravico in dolžnost izvoliti novega papeža. Volitve se začnejo od 15 do 20 dni po smrti (ali odstopu) papeža, razen če kardinali na posvetovalnih kongregacijah pred konklavom določijo drugače.[3] Kardinali volivci, ki sicer stanujejo v Domu sv. Marte v Vatikanu, so med glasovanji zaprti (cum clave) v sikstinski kapeli. S tem jim je onemogočen vsak stik z zunanjim okoljem in možnost vplivanja na izid glasovanja. Ko vsi vstopijo v kapelo, zadnji kardinal zapre in zaklene vrata. Čeprav so v zadnjih stoletjih na mesto papeža vedno izvolili enega od kardinalov, pravilo določa samo, da mora biti kandidat krščen in neporočen moški, ki ga ne ovirajo Božji ali cerkveni zadržki.

Za izvolitev kandidata se morata izreči dve tretjini prisotnih kardinalov volivcev, če pa število ne bi bilo deljivo s tri, sta za izvolitev potrebni dve tretjini in en glas. V kolikor kardinali papeža ne izvolijo po 34. krogih glasovanj (skrutinijih), volitve potekajo samo med dvema kandidatoma, ki sta v zadnjem krogu glasovanj prejela največ glasov; ta dva nimata glasovalne pravice, prav tako pa mora za izvolitev eden od njiju zbrati dvotretjinsko večino.[4] Ob koncu vsakega glasovanja lističe zvežejo in jih sežgejo v peči, pri čemer dodajo snov, ki ustrezno obarva dim. Če glasovanje ni bilo uspešno, se iz dimnika pokadi črn dim, če pa je bilo uspešno in je bil papež torej izvoljen, pa bel dim.

Papež Gregorij XV. (1621–1623) je leta 1621 uvedel tajnost glasovanja, da na izbiro ne bi vplivale osebne okoliščine, ampak samo svobodna volja in lastna vest. Volivci morajo s spremenjeno pisavo na pravokoten listič zapisati ime izbranega kandidata, ki ga oddajo v skrinjico na oltarju v kapeli. Ko kandidat doseže dve tretjini glasov, ga dekan kardinalskega zbora ali tisti, ki ga v konklavu nadomešča, vpraša ali sprejme izvolitev in kako se bo imenoval. Novoizvoljeni papež si nadene bel talar in ostale papeške paramente, nato pa mu kardinali izkažejo spoštovanje.

Na glavni loži bazilike sv. Petra kardinal protodiakon naznani ime novega papeža (Annuntio vobis gaudium magnum: habemus Papam) ter sporoči ime novega papeža, ki mestu in svetu podeli svoj prvi blagoslov.

Kratka zgodovina volitev papeža

Izraz konklave označuje tako zbor kardinalov, ki so na dan prenehanja službe papeža mlajši od 80 let, zbranih za izvolitev novega rimskega škofa, kot tudi kraj volitev.

V prvih stoletjih so papeža – rimskega škofa – tako kot ostale škofe – izvolili verniki in duhovniki tiste škofije. V 4. stoletju je po praksi, uvedeni na koncilu v Niceji (l. 325), papeža volila samo duhovščina, ljudstvo pa je imelo nalogo, da ga je potrdilo in dodalo svoj pristanek. V naslednjih stoletjih je moral novoizvoljeni papež dobiti cesarsko potrditev, kar je trajalo do prvega lateranskega koncila leta 1123, kjer so izločili cesarsko vmešavanje v volitve papeža; leta 769 pa so iz volitev ali potrjevanja novega rimskega škofa izločili laike. Papež Nikolaj II. (1059–1061) je leta 1059 uvedel, da novega papeža volijo samo kardinali, normo pa je uzakonil papež Aleksander III. (1159–1181) leta 1179, ko je ukinil cesarske privilegije ter določil, da kardinalski zbor izbira novega papeža z dvotretjinsko večino glasov prisotnih.

To določilo je v 13. stoletju privedlo do nekaj dogodkov, ko je bila Cerkev brez papeža skoraj tri leta. Tako so na primer ob smrti papeža Klemena IV. (1268) po 18 mesecih neuspešnih volitev kardinale zaprli v papeško palačo v mestu Viterbo v Italiji in jih ob zmanjševanju količine hrane prisilili k izvolitvi novega Petrovega naslednika. V Viterbu so po skoraj treh letih izpraznjenega sedeža izvolili papeža Gregorija X. (1271–1276), ki je leta 1274 izdal apostolsko konstitucijo Ubi periculum, s katero je ob volitvah papeža uvedel zaprtje kardinalov s ključem (cum clave). Konstitucija je tudi uvedla nekatere norme, ki so še danes v veljavi: prepoved komuniciranja kardinalov z zunanjim svetom ter obveza, da so vsi kardinali zbrani na enem mestu. Rezultat strogih določil apostolske konstitucije privede že na volitvah naslednika Gregorija X. do bliskovite izvolitve papeža Inocenca V. (1276), saj je konklave trajal samo en dan.

V 20. stoletju so papeži norme konklava dopolnili s strožjimi določili, kot so: popolna prepoved vmešavanja laikov v volitve, okrepitev molčečnosti na glasovanju tudi na obdobje po konklavu in na vse, kar se nanaša na same volitve, starostna meja 80 let kardinalov volivcev na dan papeževe smrti (ali odstopa), razširitev zbora kardinalov elektorjev na 120 ter določila glede izpraznjenega sedeža (Sede vacante).

Danes postopek volitev novega rimskega škofa urejajo citirani dokumenti Universi Dominici Gregis iz leta 1996, motu proprij De Aliquibus Mutationibus In Normis De Electione Romani Pontificis iz leta 2007 ter motu proprij Normas nonnullas iz leta 2013. Liturgično obliko določa Ordo rituum conclavis.

Na dan 28. februarja 2013 je imelo glasovalno pravico 117 kardinalov, med njimi je tudi Slovenec kard. Franc Rodé. Preostalih 92 kardinalov, ki sestavlja kardinalski zbor, nima več glasovalne pravice, ker so že dopolnili 80 let starosti.

Jezikovno pojasnilo

Papež Benedikt XVI. je z odpovedjo službi naslednika apostola Petra postal »emeritus«. Ker izraz nekdanji podaja samo vidik časa (od prej), je bolj primeren zaslužni, kjer je v ospredju vidik zaslug: npr. ta človek je nekaj naredil, to je njegova zasluga.

Čas, ki teče po odstopu ali smrti papeža do izvolitve novega, označujemo z izrazom »sedis vacantia« (db. sedeža praznost). Če bi to poslovenili, bi to bila sedisvakanca (npr. med sedisvakanco so kardinali ...). Kadar pa se kaj zgodi, je to v absolutnem ablativu »sede vacante« (db. z izpraznjenim sedežem oz. ko je sedež prazen).

Več o postopkih volitev novega papeža, pristojnosti kardinalov, zgodovini in informacije o konklavu najdete v naslednjih knjižnih in spletnih virih:

Zakonik cerkvenega prava, Ljubljana, 1983.
M. Benedik, Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Ljubljana, 1996.
B. Košir, Ustavno pravo Cerkve, Ljubljana, 1996.
uradna spletna stran Svetega sedeža
Informacijska spletna stran Svetega sedeža
Tiskovni urad Svetega sedeža
M. Mosconi, L'elezione del Romano Pontefice come espressione del suo ufficio di »perpetuo e visibile principio e fondamento dell'Unita sia del Vescovi sia della moltitudine dei fedeli« (LG 23), v: QDE 22 (2009) 228–257.
G. Marchetti, Il diritto peculiare per l'elezione del Romano Pontefice, v: QDE 22 (2009) 258–274.
D. Salvatori, La cesazione dell'ufficio del Romano pontefice, v. QDE 22 (2009) 257–282.
C. Corral, Benedicto XVI, su renuncia al Papado: regulación canónica – prim. http://blogs.periodistadigital.com/carloscorral.php/2013/02/18/p329661#more329661

Vir: Katoliška Cerkev

[1] Izvolitev papeža per inspirationem ali per compromissum je uvedel papež Gregorij XV. (1621–1623) leta 1621, ukinil pa ju je papež Janez Pavel II. leta 1996 s konstitucijo Universi Dominici Gregis.

[2] V letošnjem konklavu, kjer ima volilno pravico 117 elektorjev, je dvotretjinska večina 78 glasov.

[3] Prim. motu proprij Normas nonnullas, 2013.

[4] Prim. motu proprij De Aliquibus Mutationibus In Normis De Electione Romani Pontificis, 2007.