Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen...

| 22.03.2013, 13:30

Ko smo pred dnevi v evangeliju poslušali Jezusov odgovor tistim, ki so želeli kamenjati ženo je marsikdo povesil glavo ob spoznanju, da smo tudi sami prepogosto pretirano kritični do dejanj prijatelja, znanca, državnika ali cerkvenega učitelja. Še več, če pogledamo komentarje na spletnih straneh bi lahko rekli, da uživamo ob branju o napakah drugih in z veseljem dodamo še svojo 'strupeno cvetko'. V času globalne informatike, predvsem pa spletnih medijev, je ta Jezusov odgovor tako zelo aktualen, da bi ga, če bi bilo v moji moči, zapisala ob začetku vseh komentarjev. Tudi mojega.

Ob razglasitvi novega papeža Frančiška kar ni manjkalo pohval in za dušo božajočih sporočil. To nam da slutiti, da svet potrebuje duh Sv. Frančiška, ki ni le svetnik katoličanov, temveč idol mladih in starih, ljudi, ki potrebujejo mir in usmiljenje, ljudi, ki se znajdejo na robu in ljudi, ki želijo pomagati,. Skratka v vsej svoji polnosti se je pokazala prikrita potreba in hrepenenje sodobnega človeka.. Ko je pred leti znana ruska slikarka upodabljala Sv. Frančiška je šla v Assisi, da je začutila barvo duše, kot mi je sama rekla. Malo ljubosumno sem ji povedala, da je Sv. Frančišek svetnik naše vere, toda njen odgovor je bil jasen. »Sveti Frančišek je ideal vsakega človeka, ki hrepeni po dobrem.« Sama menim, da je bil prav zaradi te resnične potrebe človeka po dobrem, tukaj in zdaj, odziv katoliške in nekatoliške javnosti na ime novega papeža Frančiška tako impulziven. Tudi sama sem že tisti trenutek vzkliknila: »Svet potrebuje novega Frančiška…imamo ga!«

Vendar ime ni dovolj, bojim se, da od papeža Frančiška pričakujemo preveč. Morda svet in mi mislimo, da bo vse naredil namesto nas. On nam je s svojim življenjem dal vzgled, vzgled, ki vleče, vabi, pričuje. Prepričana sem, da nam bo vzgled dajal še naprej. Morda bo kakšna njegova odločitev za koga boleča, ker se bo potrebno odpovedati bahaštvu in razkošju, kajti le tako bo postalo prvotno sporočilo resnično. Le tako bo lahko nadaljeval pot, ki jo že hodi in izpolnil poslanstvo, ki ga je veselo in ponižno sprejel. Že zunanji znaki, kot so preprost križ in oblačila, pa številne zgodbe o pomoči revnim, so razumljivi vsem in vsakemu. Zato dragi bratje in sestre, prijatelji in znanci, opravičila, da ne razumemo kje je mesto Cerkve ni več.

Res, v Cerkvi ni nič slučajno, veter veje koder hoče….pot so mu že tlakovali njegovi predhodniki, Gospod nas je po njih že podučil kaj je dobro in prav. Samo spomnimo se pričevanja bl. Janeza Pavla II., a ni s svojim trpljenjem dobesedno vlival pogum bolnim in ostarelim, pa papeža Benedikta XVI. Njegovi okrožnici Bog je ljubezen in Ljubezen v resnici sta bili jasen in glasen krik k prenehanju z individualizmom in čaščenjem novodobnih malikov. Kljub teološko dovršenim besedam, je bilo iz okrožnic tudi preprostemu človeku jasno sporočeno, da je le ljubezen in resnica prava podoba Boga.

Številni dogodki v svetu in vesoljni Cerkvi povedo, da je bil ta poziv večkrat preslišan. Še naprej so se dogajala sprijena dejanja in špekulacije. Kot bi mislili, da so te besede namenjene drugim, ne pa tebi in meni. Še naprej smo pogumno metali kamne v druge, sami zase pa mislili, da smo brez greha.

Vse kaže, da je Bog uvidel, da ljubezni in resnice ne razumemo v polnosti. Spet nam je dal priliko, da spoznamo zmote in se vrnemo na pot oznanjevanja z besedami in dejanji, na pot, ki so jo hodili njegovi prvi učenci. Sama čutim, da je papež Frančišek velik človek, vendar potrebuje milijardo in več sodelavcev, ki bodo v skorumpiran svet in Cerkev prinašali sočutje in spoštovanje.

Kot poduk ali posmeh, vzemite kakor hočete, se je pri nas dogajala zamenjava vlade. Spet kamni, kaj kamni, skale so se valile z desne in leve. Kar naenkrat se je našlo na stotine dušebrižnikov, ki so organizirali proteste in vstaje, številnim so bili edina skrb lačni otroci, drugim obubožani delavci, tretji so se pripravljali na prevzem oblasti, celo zamrznili so se, samo zato, da zavladajo, ko pride odjuga in pomlad.

In prišla je, vendar kamni se še naprej valijo. Dobili smo novo, malo tudi staro vlado. Hoteli smo mlajše, imamo jih, hoteli smo ženske, imamo jih, hoteli smo pravične in poštene ljudi, no ja…morda pa jih imamo. Dajmo jim priliko, da to dokažejo. Z vsem se ne bomo strinjali, spoštovanje pa je le potrebno. Podajmo jim roko, tako, kot jo je naš predsednik podal papežu in kardinalu. Spoštljivo in z nasmehom.

Naj ne bo razumljeno, da kažem s prstom na tiste, ki so po mojem mnenju boljši in tiste, ki so slabši. Pri karitas bomo zaradi tega imeli enako število pomoči potrebnih, ne morem trditi, da lačnih, kajti, če že ne država, je vsaj Evropska unija poskrbela, da je hrane dovolj. Žal se tudi število brezposelnih še dolgo ne bo spremenilo. Zato dragi levi in desni, pa tudi 'pikčasti' kot bi rekel Iztok Mlakar, prosim vas, če že ne morete od svojega darovati za revne, vsaj ne packajte razprav s pripombami, ki nas prav nič ne zanimajo, ne prilivajte strupa, predvsem pa pozabite na kamne in poskrbite za kruh.

V tako domovino in Cerkev naj pride pomlad in veselo sporočilo velike noči.
Pa vse dobro vam želim.