Mednarodni kongres: družina in nova evangelizacija
Svet
Inštitut Janeza Pavla II. o študijah o družini in zakonu je v petek sklenil dvodnevni mednarodni kongres, ki je potekal na temo: družina in nova evangelizacija. To temo so na različne načine poglobili številni gostje iz Italije, Francije, Španije, Belgije in Združenih držav Amerike. Med njimi so bili škofje, duhovniki, ki so aktivni v družinski pastorali, profesorji in zakonski pari.
Konferenca o družini in novi evangelizaciji je bila razdeljena na štiri dele, vsak del pa imel tudi svojo temo. V četrtek zjutraj je najprej spregovoril profesor Stanislaw Grygiel, ki je tudi bil osebni prijatelj blaženega papeža Janeza Pavla II. Ta je predstavil preroško vizijo, ki jo je Janez Pavel II. imel o človeku, o družini, o ljubezni, ki človeka oblikuje in odrešuje. Nato je spregovorila Giaovanna Rossi, profesorica na milanski katoliški univerzi Prevetega srca. Ta je prikazala barometer vrednot v Evropi. Izpostavila je, da statistike prikazujejo, da Evropejci na prvo mesto lestvice vrednot še vedno postavljajo družino in zakon, le da jim ni več jasna njihova podoba kaj je družina in kakšen pomen ima ta v družbi. Prvi del konference je dopolnil duhovnik Paolo Gentili, predsednik oddelka za družinsko pastoralo pri Italjanski škofovski konferenci. Spregovoril je o svojih izkušnjah z mladimi pari. Najbolj je poudaril, da je pri mladih opazil globoko željo po »zahtevni ljubezni«; se pravi, po ljubezni, ki iz čustev preraste v zastonjski in brezpogojni dar ljubljeni osebi.
Popoldanski del konference o družini in novi evangelizaciji so posvetili temi: družina kot veselo oznanilo. Kot prvi je spregovoril škof mesta Macerata, Claudio Giuliodori. Ta je najbolj poudaril vez med vero in družino ter izpostavil, da kriza vere sovpada s krizo družine. Nato je bila beseda dana Juan-Joseju Pérez-Sobi, profesorju pastoralne teologije na Inštitutu Janeza Pavla II. Profesor Pérez-Soba je prisotne spomnil, da se je evangelij začel s spočetjem in rojstvom Jezusa Kristusa. Se pravi z veselim oznanilom: rojen nam je otrok. Tako je izpostavil konkretno velikodušnost Boga, obenem pa zatrdil, da se božja velikodušnost najbolj odseva v družini. Kot zadnja pričevalca četrtkovega dela konference sta spregovorila Luigi in Maria Michelon, zakonca, Italijana, ki sta večino svojega zakona preživela v Hamburgu, v delu mesta, ki je najbolj pozabil na Boga. Tam sta sta oznanjevala Kristusa in s svojimi desetimi otroki za mnoge prebivalce Hamburga bila vir tolažbe in upanja.
Tretji del konference, ki se je pričel v petek zjutraj so namenili družini, ki je ranjena. Profesor Olivier Bonnewijn iz Bruslja je spregovoril o odpuščnju v družini. Svoj govor je navezal na zgodbo o Jožefu in o njegovih bratih. Tako je orisal nič kaj idilično družino; družino, ki je bila zaznamovana z ljubosumjem med brati, z lažmi, s prevaro in s sovraštvom. Družino, ki je potrebovala skoraj 40 let, da se je dokončno spravila. Nato je spregovorila Donna Orsuto, profesorica na univerzi Gregoriana. Ta je svoj prispevek osredotočila na življenje Dorothy Day, Američanko, ustanoviteljico hiš za bolnike. Orisala je njeno življenjsko pot, ki se je najprej začela z odvrnitvijo od Boga, končala pa z izrednim izkusitvom božje ljubezni in usmiljenja. To močno izkustvo, jo je odprlo za druge, ki so tako kot ona bili potrebni ozdravitve, tako na duši kot na telesu. Tretji del konference je zaključil Emanuele Scotti. Ta je spregovoril o svoji boleči izkušnji ločitve ter o odločitvi, da sprejme sporočolo evangelija v celoti in tako ne prelomi besed obljube, ki jih je izrekel na poročni dan.
Zadnji del konference o družini in novi evangelizaciji so namenili družini in o njem mestu v družbi. Profesor Nicholas Healy iz Papeškega Inštituta Janeza Pavla II. v Washingtonu je izpostavil neutrudno delo Janeza Pavla II., ki je bilo: ohraniti in obvarovati institucijo družine. Philippe Bordeyne iz pariškga teološkega inštituta je prisotne ozavestil o družbi, ki hoče prevzeti vzgojno vlogo staršev in po svoje oblikovati prihodnje generacije. Kot zadnji pričevalec je spregovoril Salvatore Martinez, duhovni oče, sicer ne lastnih otrok, ampak mladih, ki so bili najbolj odrninjeni na rob družbe. S tem je pokazal, da poklicanost k očetovstvu in materinstvu presega meje vzgoje lasntih otrok in najde svoj smisel in srečo v zastonjski ljubezni do tistih, ki je doma niso nikoli prejeli.
Vir: Radio Vatikan
