VIDEO: Tinamenalno in robertastično

| 29.01.2013, 11:57

Ta konec tedna je bil športno resnično tako uspešen, da bi si slovar slovenskega knjižnega jezika resnično zaslužil vsaj ti dve novi besedi. Joj, samo bi se najbrž zapletlo, ker bi bili nekateri za, drugi seveda proti, tako kot je v navadi pri nas v Sloveniji.

In groza, če bi se slovenisti navkljub vsem puristom poenotili, potem stvar ne bi šla skozi parlament. Saj res, ga sploh še imamo? Ali pa je to navadna tržnica, kjer spet spretno trgujejo z glasovi. Naši politiki so amaterji s profesionalnimi plačami, je zapisal Žarko Petan in s tem povedal več, kot je potrebno. In ne zavedajo se, da so tam zaradi ljudi, ki so jih izvolili. In zakaj so ljudje obkrožili prav določeno stranko, osebo? Ker so ji zaupali na podlagi povedanega, predstavljenega. In zakaj so nekateri zdaj tako razočarani, ker se je ob določenih dejanih vsul plaz kritik? Ker so, vsaj jaz tako mislim, nezreli politiki. Zakaj so nezreli? Ker očitno prehitro stopijo v tako imenovani hram demokracije, čeprav za slovenski parlament težko uporabim ta izraz. In če združimo mladino, ki je vstopila v parlament brez kakršnih koli izkušenj na drugem poklicnem področju, spretne trgovce, ki ponujajo še zadnje izplene, ljudi, ki jim je v ospredju lasten interes, in nekaj osamljenih primerov, ki se zavedajo odgovornosti svojega poklica, ker vsi politiki niso pokvarjeni, dobimo slovenski parlament. In stanje, kakršno je.

V soboto in nedeljo me je poleg športnih uspehov najbolj razveselila množica ljudi pod Pohorjem. Več kot 10 tisoč jih je bilo, enotnih, veselih, starih, mladih, s transparenti, ki so spodbujali. To je bil trenutek, ko smo bili Slovenci enotni, ko smo bili ponosni, srečni in zrli v prihodnost. To je bil trenutek za zgodovino, kajti … Spet se bodo zbirale množice, a transparenti bodo vse prej kot spodbudni, množica ne bo navdušeno skandirala Tina, ampak … Ja, saj vemo, kaj. To je bil hkrati trenutek, ki je pokazal, da ko se lahko veselimo, znamo stopiti skupaj, ko je čas suhih krav, v katerem smo se znašli, pa ne.

Vsi bi radi zlate medalje, uspehe – a pot, po kateri se pride tja, bi preskočili. In vse bi radi na hitro. A tako ne gre, to se lahko naučimo tudi iz uspešne športne nedelje. Tina Maze za svoje uspehe gara že 26 let, na smuči so jo postavili pri treh letih. Njeno življenje je trening, na mrazu, snegu, v potu. Pri njej misel na odlog ne pride v poštev, tudi kredita za svojo formo ne more dobiti nikjer. Tako je tudi z Robijem Kranjcem in ostalimi skakalci, ki so nas v petek razveselili. Njihovo življenje je trening, trening je garanje. Tudi Rok Marguč je v nedeljo blestel, zaradi dolgoletnega treniranja in odrekanja. In še nekaj imajo – cilj. Zato so uspešni, ker garajo za prave cilje, vedo, kaj hočejo doseči v svoji karieri, življenju.

Smo dežela svetovnih prvakov in uspešnih športnikov in športnic. Ti mi vrača upanje in mi postavljajo ogledalo. Ni dovolj, da jim ploskam, ko so uspešni, morajo mi biti zgled – ne le meni, vsem nam. Predvsem pa vam, dragi politiki. A za vas izgubljam upanje, ker v parlamentu lahko danes res sedi kdorkoli. Žal. Predvsem pa imam občutek, da tam v glasni večini sedijo ljudje, ki imajo le svoje cilje in želijo le lastne privilegije – v igri so denar, ugled in moč. Oni potrebujejo množice, preden pridejo do medalje – ko imajo medaljo, je le njihova in izkupička ne delijo. Zato smo tam, kjer smo.

In kje smo? Kaj pa vem. Vem le, da je bila nedelja tinamenalna in robertastična.