Jože Bartolj
Anahronizmi
Jože Bartolj
Družbeno življenje je kompleksno. Ko že mislimo, da smo nek pojav ali dogodek razumeli, mu prišli do dna in je zdaj pred nami ves jasen in čist, se kaj lahko pokaže, da smo se zmotili. Še več, da so stvari, ki smo jih imeli za resnične, popolnoma drugačne. Namesto da bi se pred nami pokazala čistina, ki odkriva pogled do obzorja, se znajdemo pred temačnim gozdom.
Stvari kar naenkrat ne razumemo več in ne vemo več, ali smo se zmotili mi, ali pa so nam kakšne pomembne podatke zamolčali.
Kako torej razumeti, da zdajšnjega predsednika države, ki je bil še pred nekaj meseci predsednik stranke, naslednice nekdanje partije, branilke NOB-ja, skoraj izžvižgajo na partizanski slovesnosti? Kako razumeti, da se spet snemajo glasba z revolucionarnimi pesmimi, kot so jih peli v pred petdesetimi leti? Kaj naj si mislimo o protestu vojakov proti politizaciji v vojski ali o primerjavi zdajšnjih razmer v državi z okupacijo, ki jo je ponudil predsednik pisateljskega društva? Življenje je polno anahronizmov, torej pojavov ali dejstev, ki niso v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopajo. Pa pojdimo po vrsti.
Že od predsedniškega obračuna med Danilom Türkom in Borutom Pahorjem je jasno, da trda levica ne mara predsednika Pahorja. Najraje bi ga utopili v žlici vode zato, ker je bil izvoljen z glasovi desnih volivcev. To se je pokazalo tudi na spominski slovesnosti za pobitim Pohoraskim bataljonom na Osankarici. Toliko žolčnih komentarjev (njegovih nekdanjih strankarskih privržencev) že dolgo nisem bral. Pravzaprav mu že grozijo, da si slučajno ne bi drznil priti v „partizanske“ Dražgoše. Pahor je sicer pel partizanske pesmi, se družil z obiskovalci slovesnosti, vendar pa je pozival k strpnosti. Nastopil je proti radikalizmu in že je bilo vse narobe. Nekdanji privrženci so mu očitali, da ni izbral pravih besed, da ni odločno obsodil zdajšnje vlade in zato ni bil pravi govornik.
Zdi se, da imajo nekateri monopol nad partizanskimi mitingi in nad parolami, ki jih tam velja izreči. Kaj ni zanimivo, da nazorska enotnost ni več dovolj? Nekoč smo rekli (seveda iz druge perspektive), da so eni bolj papeški od papeža. Kako bi tole lahko lepo zvenelo? Da so eni bolj pravilno levo usmerjeni od drugih?
Omenil sem, da je Pahor pel partizanske pesmi. Pa ostanimo pri pesmi. Punce nekega pevskega zbora posnamejo zgoščenko na konservatoriju za glasbo. Ta izide letos, leta 2013. Novica o tem obide (skoraj) vse medije. Lahko bi si mislili, kako odlično je to, da se spet zanimamo za kulturo. Dajmo kulturo narodu in pesem na usta… A kako razumeti, da se zbor imenuje „Kombinatke“ po socialistični gospodarski enoti, ki je že davno neslavno spustila dušo. Kot bi to ne bilo dovolj, so se posnete pesmi »upora« nekoč pele na motivacijskih, politkomisarskih mitingih, kjer so ljudem vbijali v glavo, parole v smislu: »Hočete republiko?« »Hočemo!« »Ali veste kaj je to?« »Ne vemo…«
Kako je mogoče, da je po 20. letih samostojnosti, to spet sprejemljivo? Kljub temu, da taka glasba danes deluje popolnoma anahrono?
No, škoda da pri Kombinatkah ne poje Mojca Kucler Dolinar. V tem primeru bi bila za levo usmerjeno javnost namreč bolj primerna za mesto predstavnice naše države v Evropski komisiji proti rasizmu in nestrpnosti. Tako pa ni! Naj razložim.
Zelo podobno kot je bil Pahor neprimeren govornik na Osankarici, je tudi Kucler Dolinarjeva neprimerna za državno funkcijo na področju rasizma in nestrpnosti. Njena neprimernost izvira iz dejstva, da ne pripada pravim strukturam. Kako neki bi lahko nekdo, ki prihaja iz konzervativne stranke blizu krščanskim načelom, sploh lahko deloval na področju rasizma, ksenofobije, antisemitizma in nestrpnosti in njihovega preprečevanja? Za podpisnike pisma proti Kuclerjevi, je to vendar skregano s pametjo. Na polju rasizma in nestrpnosti imajo vedno primat levičarski intelektualci… Kdor pa se deklarira za kristjana je (jasno, da že zaradi svoje nazorske usmeritve) rasist, ksenofob, antisemitist, skratka nestrpen!
Da je nekaj na tem kaže tudi sindikat vojakov slovenske vojske, ki je zaradi enega stavka v govoru brigadirja Bojana Pograjca na slovesnosti na Kosovu, izdal ostro izjavo za javnost. V njej je obsodil politizacijo vojske. Pa si preberimo brigadirjev stavek iz govora ob božičnem in državnem prazniku na Kosovu: „Ravno tako pa tudi pošteno povedano, a prevečkrat verjetno iz ideoloških razlogov spregledano, javno zavzemanje Katoliške Cerkve na slovenskem za uveljavljanje človekovih pravic pod moralnim vidikom, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost.“
In kaj je večja politizacija vojske, omenjena izjava, ali odziv nanjo, ki bi ga prav tako želel citirati: „Sprašujemo se, kaj se dogaja z ustavno opredeljeno ločitvijo države in cerkve? Razumemo, da je dobro, da je verska oskrba zagotovljena tistim pripadnikom, ki jo želijo. Ne razumemo pa, zakaj je potrebno verske nauke tako vztrajno in načrtno vsiljevati tudi ostalim...?“
Javno sprašujem ali ni zanimivo, kaj vse je prepoznano za verski nauk? Kot bi bili v sedemdesetih in ne leta 2013...
Za konec pa še cvetje z logov, kjer cveti tudi pozimi. Namreč, ko Veno Taufer, predsednik Društva slovenskih pisateljev izjavi, da »Društvo slovenskih pisateljev protestira proti vladi, ki zapira demonstrante kot talce, kot jih je včasih okupator,« potem ne vemo več, ali smo na pragu vojnega stanja, ali se je predsednik pisateljev le nekoliko (pre)metaforično izrazil? Talce (ki jih je okupator nato streljal) primerjati z mladimi huligani, ki na (domače nič krive) policiste mečejo granitne kocke, je vendarle malo neresno in pravzaprav o stanju duha pri nas danes pove več, kot bi si upali priznati.
