Slovenija je v minulem letu preživela poizkus državnega udara z ulice

Slovenija | 03.01.2013, 16:05

Del uličnega sporočila je bila obnova revolucije in revolucionarnih metod in to je poizkus državnega udara. Kako je mogoče, da po dobrih dvajsetih letih demokratične ureditve pride država v takšno situacijo?

Vzrokov za to je več. Zagotovo pa ni prvi in glavni gospodarska kriza, kot to kričijo medijski kričači, ki so nas nekoč pozdravljali z »dobro jutro, revščina«, danes pa nam govorijo, da so naši otroci lačni. Če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih, ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni. Če v čem, smo Slovenci že neštetokrat dokazali, da je solidarnost na področju karitativne in socialne dejavnosti dobra, da ne rečemo odlična. Zloraba dejanskih socialnih stisk je šla tako daleč, da so se protesti na ulicah prve tedne prodajali pod krinko socialnih problemov in da je šaljivec Hribar zagnal nekakšno botrsko akcijo, ki jo druge dobrodelne ustanove poznajo in sistematično gojijo že desetletja. Kdo pa je Hribar s svojo krasno vilo in lepimi honorarji, da se gre dedka Mraza. Politiki bi bili res neumni, če bi nasedli tej provokaciji. Hribar že dolgo ni več komik, ampak navaden in pogosto zelo primitiven politični agitator na nacionalnem radiu, ki ga plačujemo vsi. Če si mu to nihče ne upa povedati, je to zato, ker se ljudje bojijo, da jih bo gagal po tistem svojem gaganju. Naj me le!

Res je, da je bila kultura v veliki meri tista, ki nas je stoletja povezovala in držala nad vodo. Tudi v devetdesetih je odigrala pomembno vlogo, ni pa bila edina, kot bi radi nekateri njeni predstavniki to lovoriko nosili pripeto za vedno. Kam je zdrsnila kultura, pove dejstvo, da so nekateri kulturniki odrekli Tonetu Kuntnerju sodelovanje na državni proslavi. Včasih nastaja vtis, da so nekateri kulturniki kot borci – ko so enkrat v tem cehu, imajo dosmrtne zasluge. Sploh so kulturniški šaljivci postali praporščaki na demonstracijah, med njimi najdemo tudi takšne, ki so leta gulili poslanske klopi, zdaj pa se usajajo nad državo, češ, kakšna je. Sodobna slovenska kultura bore malo pripomore k temu, da bi na svež, ustvarjalen in izviren način podpirala zdravo samozavest, pripadnost slovenstvu, odprtost v svet in svetovljansko univerzalnost Slovenk in Slovencev. Kaj šele, da bi podpirala državljansko zavest, kot je to počela pod totalitarnim sistemom, ki ga prav del kulturne srenje oživlja na vse načine. V kulturi ni nič manj korupcije, klientelizma, komolčarstva, nevoščljivosti in vsega drugega zla, kot na vseh drugih področjih življenja. Kje smo z našo kulturo, se je pokazalo na premieri filma o Jančarju ob sklepu EPK. V dvorani nas ni sedelo sto, na ulicah pa je protestiralo nekaj sto srednješolcev in študentov s svojimi ideološkimi vodji iz univerzitetne srenje. Če bi jih novinarji vprašali, kdo je Drago Jančar in kaj pomeni za Maribor in Slovenijo, verjamem, da bi dobili zelo zanimive odgovore. Miselni svet Draga Jančarja se v enem letu njegovega vračanja v rodno mesto ni prijel niti mestne elite, kaj šele dijaštva, študentarije in drugih. Bojim se, da je prav ta premiera nazorno pokazala, kaj bo od EPK ostalo v Mariboru in Sloveniji.

Izkoreninjenost, to je naš glavni problem in vir vseh kriz. Povprečen Slovenec med dvajsetimi in štiridesetimi svojo samobitnost gradi na glasbenih in športnih zvezdah iz časa svoje pubertete. Sodobna tehnologija mu briše spomin kot sms sporočila. Zgodovinska zavest je na ničelni stopnji, ker se od vrtca naprej otrokom predstavlja čas kot kategorija gole sedanjosti. Imeti sedaj in takoj, to je vzgojni recept, ki ga je prevzela tudi šolska reforma v devetdesetih s propagiranjem pravic brez dolžnosti. Pozno, za mnoge prepozno ugotavljamo, da svobode ni brez odgovornosti, da pravic ni brez dolžnosti. Namesto da bi v šoli kultivirali mladino, se sprašujemo, do kod smemo ukrepati, da nam starši ne bodo spravili advokata za vrat. Mularija se pri svojih deliktih vsem reži v brk, češ, kaj nam pa morete. V nekaterih šolskih okoljih otroci terorizirajo otroke, če ti hodijo k verouku in v cerkev. Odgovorni seveda ob tem molčijo, ker konfesionalna dejavnost nima mesta v šoli, a postanejo takoj zelo glasni in nervozni, če dobijo od sindikata navodilo, kako je potrebno udrihati po vladi in njenih predstavnikih. Zasebniki v šolstvu, ki moramo ves čas delati in živeti z bistveno manj denarja kot javno šolstvo, natanko vemo, da rezerve so in da je vse vpitje okrog sredstev, ki jih je žal vedno manj, predvsem razlog za nabijanje ideoloških in ne strokovnih vatlov.

Benedikt XVI. je zapisal v okrožnici Bog je ljubezen, da je izvor in cilj politike pravičnost in mir. In pri pravičnosti gre za vprašanje praktičnega razuma. Nekaj tega razuma smo ob koncu leta zaznali pri ustavnih sodnikih, ki so za to takoj dobili porcijo ideološkega napada. Slovenijo je potrebno vrniti na pot razuma, pravičnosti in miru. Za to pa je potrebna tudi zasidranost v vrednotah, ki so konstituirale našo skupnost, ne pa jo razbijale in uničevale. Tega duha konstituiranja v zadnjih protestih ni bilo zaznati, pač pa duha revolucije in revolucionarnih preobratov, ki nikoli niso prinesli nič dobrega. Upajmo, da bo v letu, ki je pred nami, več razuma in manj revolucije.

Vir: Družina