Urška Makovec
Kristus ni prišel sadit rožic
Jože Bartolj
Božič v nas odzvanja kot prihod Deteta, ki nas bo pomirilo, razveselilo, opogumilo. Dojemamo ga kot praznik družinske sreče in miru. A če si pobližje pogledam sveto družino v tistih dneh, je doživljala vse prej kot mir in toplino.
Izgnanstvo in razdor
Jezus je svojim zemeljskim staršem že od vsega začetka v bistvu povzročal mnogo težav: na glavo jim je postavil življenjske načrte, jih spravil v kočljiv položaj, na svet je prišel ravno v Betlehemu – ko so bili brez strehe nad glavo in brez prave oskrbe za porodnico. Vsi jim zaprejo vrata, Jožefa pa skrbi za večerjo, pojemo v božičnih pesmih. Ko končno z Marijo prideta vsaj do štalice, ju zebe, sta sama, od vseh pozabljena. Kot da vse to ni dovolj, mora družinica na pot, da si reši življenje. Tako morajo novopečeni starši zaradi sina celo v izgnanstvo. Že kmalu po rojstvu je materi napovedano trpljenje, ki se potem v vsej svoji razsežnosti tudi zgodi. Jezus ne prinese spokojnosti in lagodja. Prinese skrb, nemir in trpljenje. S svojim naukom pa razdor med množice.
Kristus ni prišel »sadit rožic«, uživat življenja in se imet lepo. Prišel se je borit. In šele potem, ko vemo, da je šel na Kalvarijo in tudi vstal od mrtvih, lahko ob zgodbi o novorojenem nebeškem detetu doživljamo mir in radost.
Božična Slovenija
Te misli se mi porajajo, ko skušam najti pomen božiča tudi za našo domovino. Dobili smo jo (vsaj jaz in mlajši od mene) kar tako, podarjeno. Za nas je samoumevna. Prišla je, uresničene so bile sanje naših dedov in mislili smo, da je zdaj čas za uživanje in lagodje. Pa bi se delo moralo šele zares začeti. Ne govorim toliko o politiki, ker je ta (ob vsem tistem, kar je zavozila) po osamosvojitvi dosegla kar nekaj lepih uspehov, ampak bolj o posameznem državljanu Slovenije. Naša država bi bila namreč mnogo bolj zdrava, če bi poleg volilne (pa še na to je treba pri nas neprestano opominjati) izpolnjeval tudi druge svoje dolžnosti, ki državo delajo vitalno. Prihajam s podeželja in delam v Ljubljani, zato mnogokrat slišim: »Vi, ki ste v Ljubljani, naredite že nekaj!« Pa vsakič odvrnem, da Ljubljana brez zaledja ni nič. Če v vsaki zakotni slovenski vasi ne bo življenja (kulturnega, družabnega, duhovnega, športnega, …), bo tudi Ljubljano (to je politiko) počasi razjedlo. Rada bi vsakomur razložila, da mora izkoristiti svoje talente v dobro skupnosti. Če ne zna režirati predstave kulturnega društva, naj pomaga popraviti streho vaške cerkve. Če mu ni do nastopanja z zborom, naj pripravi kulise za proslavo ob državnem prazniku. Možnosti je mnogo. Celo demonstracij se veselim, če niso nahujskane, ampak odraz resničnega nezadovoljstva. Le sedenje pred televizorjem in godrnjanje nad politiko je pa res nedržavotvorno!
Živimo v demokraciji, kjer vlada ljudstvo. Če bi se normalno (kot v starih demokracijah) odzivalo na nepravilnosti v politiki, bi že dolgo živeli v drugačni državi. Zato naj vsak posameznik prevzame odgovornost za stanje, v katerega smo se spravili, in začne drugače. Novo leto je lepa priložnost za to.
In čeprav Bog ve, kaj je najboljše za nas, in si naše molitve tolmači po drugačni logiki, kot je naša, predlagam, da – ko molimo za domovino - ne rečemo: »Razlij svojo milost na Slovenijo« in »Podeli ji svobodo, varnost, mir, …« Reči, ki »padejo z neba«, namreč ne znamo izkoristiti, ampak so nam ponavadi le v potuho. Na naše delovanje bodo veliko bolje učinkovale na primer besede: »Daj nam svojega Duha, da bomo spoznali svoje dolžnosti do domovine in jih bomo pogumno in vztrajno izpolnjevali.« Bog namreč ne dela čudežev kar tako. Bog nam pomaga, ko mi delamo, pravi dr. Marko Kremžar.
»Domovina je ena, nam vsem dodeljena«, je zapisal Župančič. Dodeljena v uživanje, ustvarjanje in sooblikovanje. Borimo se za njeno življenje in rast, da bomo lahko nekoč želi sadove!
Več komentarjev na Casnik.si
