Postulator po odobritvi dekreta, ki priznava junaške kreposti papeža Pavla VI.
Cerkev po svetu
Med dekreti, ki jih je ta teden odobril Benedikt XVI. je tudi dekret, ki priznava junaške kreposti papežu Pavlu VI.
P. Antonio Marrazzo, postulator postopka za njegovo beatifikacijo, je v pogovoru za Radio Vatikan povedal, da je ta odločitev mnogim prinesla veliko veselja. Pavlu VI. se namreč priporočajo verniki po celem svetu, kot je bilo že ugotovoljeno v dosedanjem postopku. Poleg tega pa ta papež predstavlja tudi pomemben izraz Cerkve, ki je mnogim pomagal ponovno odkriti temelj bivanja kot kristjani. Ta je v vrnitvi k pravemu Kristusu in tudi h Kristusovemu človeštvu.
Papež Pavel VI. se je rodil kot Giovanni Battista Montini v kraju Concesio na severu Italije 26. septembra leta 1897. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1920. Tri leta zatem se je začela njegova diplomatska služba pri Svetem sedežu. Leta 1954 je postal milanski nadškof, štiri leta kasneje pa je bil imenovan za kardinala. 21. junija leta 1963 pa je bil izvoljen za Petrovega naslednika. Umrl je 6. avgusta leta 1978 v Castel Gandolfu.
Kot je zatrdil p. Marrazzo, je bil Giovanni Battista Montini „drugačen človek“. Da bi lahko zares razumeli, kdo je bil, je potrebno pogledati njegove fotografije in na njih predvsem njegove oči, njegov pogled. Poleg tega pa je potrebno prebirati njegove zapise. Tako iz enega kot drugega je mogoče razbrati neko „človeškost“, ki se po eni strani morda zdi nekoliko zadržana, kar pa ne pomeni, da bi Montini bil boječ ali še manj nepriljuden. Nasprotno, v svoji notranjosti je bil zelo čuteča osebnost. In zato je potrebno pogledati njegove oči.
Kot papež je odločitve sprejemal počasi, po daljšem premisleku. Bil je namreč zelo previden. Njegovo delo v Cerkvi je bilo predvsem notranje. „Značilna zanj pa je bila tudi pozornost do drugih in njihovih potreb.“ O tem med drugim pričujejo njegove besede o miru, katerega je poskušal spodbuditi tudi z ustanovitvijo svetovnega dneva miru, ki je bil prvič obhajan 1. januarja leta 1968. P. Marrazzo je nadaljeval, da je imel papež Pavel VI. tudi globoko željo, da bi se srečal s preprostimi ljudmi. To je bilo vidno na njegovih apostolskih potovanjih in med obiski predmestnih rimskih župnij. Pri vsem tem pa mu ni bilo pomembno, da bi ga drugi videli, da bi bil opažen. Postulator postopka za njegovo beatifikacijo ga je nato opredelil še kot „mistika“. Papež Montini je namreč živel oseben odnos s Kristusom, pravi odnos brez pregrad in ovir. Bil je človek resnične vere, kar je pokazal tudi s svojimi dejanji. Tako danes le po njegovi zaslugi lahko govorimo in razumemo pomen miru, človekovega dostojanstva, spoštovanja do osebe, življenja in družine.
P. Marrazzo je na koncu pojasnil še, da je naslednji korak v postopku preučitev čudeža, ki naj bi se zgodil na priprošnjo papeža Pavla VI. Gre za ozdravljenje nekega še nerojenega otroka, medtem ko sta bili med nosečnostjo ogroženi tako njegovo življenje kot tudi življenje njegove matere. Ta „čudež življenja“ je navsezadnje tesno povezan s samim naukom papeža Pavla VI., ki je med drugim napisal okrožnico Humanae Vitae (O posredovanju človeškega življenja). Le-ta namreč govori o zaščiti življenja, zaščiti družine in o zakonski ljubezni.
Vir: Radio Vatikan
