Mateja Subotičanec
Aktivni državljani, kje ste?
Slovenija
Kje naj začnem ta komentar? Pri gneči in demonstracijah na ulicah ali pri slabi udeležbi na predsedniških volitvah?
Najbolje, da nadaljujem v duhu novoizvoljenega predsednika in krmarim med enim in drugim, povezovalno torej in združevalno. Slednje mu je tudi prineslo tako dober rezultat.
Poslušala sem torej novopečenega predsednika in se čudila njegovemu miru, preudarnosti, zrelosti. Njegovemu zanosu, ki ga je obrzdal do te mere, da ni bil patetičen.
Imela sem dober občutek. Dober občutek, ker mu skoraj verjamem. Kaj me zadržuje, da mu ne morem čisto verjeti? Ker je politk? Pa saj je snel diplomatske rokavice in delal v traktorju, v tovarnah in kaj vem še kje. Bil med ljudmi. Se opravičil za kakšno izjavo, ki jo je rekel brez pametnega premisleka. Zdaj večkrat pravi, da ima potrebno modrost, preudarnost.
In jaz dodajam, zdaj ima tudi položaj, ko velike gospodarske škode ne more več narediti.
Včeraj smo prižgali prvo adventno svečko. Z družino smo zmolili, da bi vsi skupaj lepo dočakali praznike. Prave sreče ne more dati obljuba novoizvoljenega predsednika, konec koncev je to samo beseda človeka. Pravo srečo lahko da samo Beseda.
In tukaj nastopimo aktivni državljani. Se bomo spotikali ob politiko, pri njej iskali davno izgubljeno poštenje? Bomo šli na ulice in, kot bi bili brez greha, metali kamnite kocke v ljudi? Snemimo krščanske vljudnostne zaščitne rokavice in pustimo, da nam Beseda spregovori na srce. Bodimo aktivni državljani in obudimo božje otroštvo v nas.
Aktivni državljani – smo tudi kristjani?
To je pa zdaj odvisno res samo od nas. Od naše vere. Stotnik, vojak jo je imel.
Takole pravi današnji evangelij: ''Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi." Jezus mu je rekel: "Pridem in ga ozdravim." Stotnik pa mu je odgovoril: "Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori." Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: "Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu."
Pahorju je do mesta predsednika pomagala izredno močna želja, vidna, skoraj otipljivo močno si je želel.
Če bi si vsi samo napol tako želeli biti boljši ljudje, bi namesto na ulice šli vase.
Ampak to je težja pot. Bengalski poet je napisal: Najdaljša je pot, ki te pripelje najbljižje k sebi in najtežja vaja rodi najpreprostejši napev. Ampak koga to v resnici zanima?
