Blagor tistim, ki delajo za mir

Slovenija | 01.01.2013, 00:30

Praznujemo svetovni dan miru, ki ga vsako leto že tradicionalno zaznamuje papeževa poslanica. Letos ima naslov: Blagor tistim, ki delajo za mir. Po papeževih besedah mir niso sanje, ni utopija, ampak je mogoč. Človek je namreč ustvarjen za mir, ki je Božji dar, je zapisal sveti oče. Benedikt XVI. v njej glede na trenutne razmere v svetu še ocenjuje, da bi morali v svetu vzpostaviti drugačen gospodarski red, ki bi bil pravičnejši in hkrati solidaren do vseh.

Papež Benedikt XVI.

Poslanica ob svetovnem dnevu miru 2013

1. Vsako novo leto nas napolni s pričakovanjem boljšega sveta. V tem upanju prosim Boga, Očeta človeštva, naj nam podeli slogo in mir, da se bodo vsem izpolnile želje po srečnem in uspešnem življenju.

Petdeset let po začetku 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora, ki je poživil poslanstvo Cerkve v svetu, nas bodri ugotovitev, da se kristjani, to je Božje ljudstvo, skozi zgodovino v občestvu z Njim in z ljudmi v veselju in upanju, žalosti in tesnobi trudijo za oznanjevanje Kristusovega zveličanja in za pospeševanje miru med vsemi ljudmi.

Naši časi, zaznamovani z globalizacijo, njenimi dobrimi in slabimi stranmi, pa tudi s še vedno trajajočimi krvavimi spopadi in grožnjami vojne v resnici zahtevajo pospešeno in složno iskanje skupne blaginje, razvoja za vse ljudi in za celega človeka.

Vznemirjajo žarišča napetosti in nasprotja, ki jih netita naraščajoča neenakost med bogatimi in revnimi ter prevladovanje sebične in individualistične miselnosti, ki se kaže tudi v nebrzdanem finančnem kapitalizmu. Poleg najrazličnejših vrst mednarodnega terorizma in kriminala sta za mir nevarna tudi fundamentalizem in fanatizem, ki sprevračata pravo naravo vere, poklicane k pospeševanju občestva in sprave med ljudmi.

In vendar nam najrazličnejša prizadevanja za mir, ki jih premore svet, dokazujejo prirojeno poklicanost človeštva k miru. Vsak človek nosi v sebi željo po miru, ki je nekaj bistvenega in nekako sovpada s hrepenenjem po polnem, srečnem in kar najbolj uresničenem človeškem življenju. Povedano drugače: želja po miru se ujema s temeljnim moralnim načelom, se pravi z dolžnostjo in pravico do celostnega, družbenega, občestvenega razvoja. To pa je tudi sestavina Božjega načrta s človekom. Človek je ustvarjen za mir, ki je Božji dar.

Vse to me je spodbudilo, naj misli za to poslanico črpam iz Jezusovih besed: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci« (Mt 5,9).

Evangeljski blagri

2. Blagri, ki jih je razglasil Jezus (prim. Mt 5,3–12 in Lk 6,20–23), so obljube. V svetopisemskem izročilu so namreč blagri literarna vrsta. Ta vedno prinaša s seboj veselo sporočilo oziroma veselo vest, ki doseže vrhunec v obljubi. Blagri niso le moralna priporočila, katerih spoštovanje o pravem času – navadno v drugem življenju – nujno predvideva nagrado oziroma prihodnjo srečo. Blagor je torej prej v izvrševanju obljube. Ta velja za vse, ki se pustijo voditi resnici, pravičnosti in ljubezni. Tisti, ki zaupajo v Boga in v njegove obljube, so v očeh sveta pogosto naivni in za luno. Jezus pa prav njim obljublja, da bodo že v tem življenju in ne šele v drugem odkrili, da so Božji otroci in da je Bog od vekomaj in za vedno z njimi povezan. Razumeli bodo, da niso sami, da je On s tistimi, ki so se zapisali resnici, pravičnosti in ljubezni. Jezus, razodetje Očetove ljubezni, se ne obotavlja pri žrtvovanju samega sebe. Ko sprejmemo Jezusa Kristusa, Boga in človeka, živimo v veselem pričakovanju neizmernega daru: življenja Boga samega, se pravi življenja milosti, ki je poroštvo polne blaženosti. Jezus Kristus nam daje predvsem resnični mir, ki se poraja iz zaupnega srečanja med človekom in Bogom.

Jezusov blagor pravi, da je mir mesijanski dar in hkrati človeško delo. Mir v resnici predpostavlja humanizem, ki je odprt za transcendenco. Je sad vzajemnega daru, obojestranske obogatitve, dar, ki po milosti v obilju priteka od Boga in nam omogoča, da živimo z drugimi in za druge. Etika miru je etika občestva in vzajemnosti. Zato je nujno, da različne sodobne kulture premagajo antropologije in etike, utemeljene na golih subjektivističnih in pragmatičnih teoretično-praktičnih postavkah, po katerih naj bi k sožitju spodbujali prisila ali dobiček; po tej poti sredstva postajajo namen in obratno, kultura in vzgoja sta osredinjeni samo na orodje, na tehniko in na učinkovitost. Prvi pogoj miru je rušenje diktature relativizma in teze o popolni moralni avtonomiji. Ta prepoveduje priznavanje naravnega moralnega reda, ki ga je Bog zapisal v vest vsakega človeka. Mir je sad racionalnega in moralnega sožitja, oprtega na temelj, katerega vrednost ni od človeka, marveč od Boga. »Gospod daje moč svojemu ljudstvu, Gospod bo blagoslovil svoje ljudstvo z mirom,« pravi psalm (Ps 29,11).

Mir je Božji dar in človekovo delo

3. Mir zadeva celega človeka in je naloga vsega človeka. Je mir z Bogom, se pravi sad življenja po njegovi volji. Je mir s samim seboj ter mir z bližnjim in vsem stvarstvom. Vsebuje, kakor je zapisal bl. Janez XXIII. v okrožnici Mir na zemlji – čez nekaj mesecev bomo obhajali njeno petdesetletnico –, predvsem vzpostavljanje sožitja, ki temelji na resnici, svobodi, ljubezni in pravičnosti. Zanikanje tega, kar sestavlja resnično naravo človeškega bitja v njegovi bistveni razsežnosti, v njegovi notranji sposobnosti spoznavanja resničnega in dobrega in ne nazadnje Boga samega, spravlja v hudo nevarnost vzpostavljanje miru. Brez resnice o človeku, ki jo je Stvarnik zapisal v njegovo srce, sta svoboda in ljubezen brez vrednosti, pravičnost pa brez temelja za svoje poslanstvo.

Pristni delavci za mir, pravi mirotvorci, zidajo na človekovi presežnosti in na neprestanem pogovoru z Bogom, usmiljenim Očetom. Nanj se obračamo s prošnjo po odrešenju, ki nam ga je pridobil njegov edinorojeni Sin. Tako lahko človek premaga klice zamračitve in zavračanja miru, se pravi greh v vseh njegovih oblikah: v sebičnosti in nasilju, v pohlepu in sli po moči ter oblasti, nestrpnosti, sovraštvu in krivični ureditvi.

Uresničevanje miru je v prvi vrsti odvisno od priznanja, da smo v Bogu ena sama človeška družina. Ta se strukturira, kakor je učila okrožnica Mir na zemlji, z medosebnimi odnosi in z ustanovami, ki jih spodbuja in oživlja občestveni »mi«. Ta zajema notranji in zunanji moralni red, po katerem se v skladu z resnico in pravičnostjo iskreno priznavajo medsebojne pravice in vzajemne dolžnosti. Mir je red, ki ga oživlja in povezuje ljubezen. Zato so stiske drugih naše stiske in naše potrebe, zato so naših dobrin deležni drugi, zato se v svetu vedno bolj širi skupnost duhovnih vrednot. Je red, ki ga uresničujemo v svobodi, kakor to pritiče dostojanstvu ljudi, ki po svoji razumski naravi prevzemajo odgovornost za svoje ravnanje.

Mir niso sanje, ni utopija: mir je mogoč. Gledati moramo globlje, pod površje videza in pojavov, da bi odkrili resničnost, ki živi v srcih, saj je vsak človek ustvarjen po Božji podobi in poklican, da osebno raste in zida novi svet. Kajti Bog sam je po učlovečenju Sina in po njegovem odrešenju vstopil v zgodovino in postal začetnik novega stvarstva ter nove zaveze med Bogom in človekom (prim. Jer 31,31–34). Tako nam je dal »novo srce« in »novega duha« (prim. Ezk 36,26).

Prav zato je Cerkev prepričana, da od tod izhaja potreba po novem oznanilu Jezusa Kristusa, ki je prvi in glavni ustvarjalec celostnega razvoja ljudstev, pa tudi miru. Jezus je namreč naš mir, naša pravičnost, naša sprava (prim. Ef 2,14; 2 Kor 5,18). Mir po Jezusovih blagrih uresničuje, kdor si prizadeva za dobro bližnjega, za polno blaginjo duše in telesa danes in jutri.

Iz tega nauka lahko izpeljemo sklep, da sta vsak človek in vsaka skupnost – verska, družbena, vzgojna in kulturna – poklicana k delu za mir. Mir je v prvi vrsti uresničevanje skupne blaginje različnih družb, osnovnih in vmesnih, narodnih, mednarodnih in svetovnih. Zato lahko rečemo, da so pota uresničevanja skupne blaginje že tudi pota za dosego miru.

Delavci za mir so vsi, ki ljubijo, branijo in pospešujejo življenje v vsej njegovi celovitosti

4. Pot za dosego skupne blaginje in miru je najprej spoštovanje človeškega življenja v vseh njegovih številnih oblikah od spočetja, prek razvoja do naravnega konca. Resnični delavci za mir, resnični mirotvorci, so torej tisti, ki ljubijo, branijo in pospešujejo človeško življenje v vseh njegovih razsežnostih: osebni, občestveni in presežni. Polno življenje je vrhunec miru. Kdor hoče mir, ne sme dopuščati napadov in zločinov zoper življenje.

Tisti, ki premalo cenijo človeško življenje in zato na primer podpirajo liberalizacijo splava, se morda ne zavedajo, da s tem ponujajo varljiv mir. Beg od odgovornosti, ki človeka ponižuje, in toliko bolj ubijanje nedolžnega in nezaščitenega bitja, ne moreta nikoli prispevati k sreči in miru. Kako si je namreč mogoče zamišljati uresničevanje miru, celostnega razvoja ljudstev ali samega varstva okolja, ne da bi bila zaščitena pravica do življenja najslabotnejših, začenši s tistimi, ki prihajajo na svet? Vsak napad na življenje, zlasti v njegovem začetku, neizogibno povzroča nepopravljivo škodo razvoju, miru, okolju. Nikakor ni pravično sleparsko uzakonjati lažno pravico ali samovoljo, ki, utemeljeni na omejevalnem in relativističnem umevanju človeškega bitja in na spretni uporabi dvoumnega izražanja, naklonjeni domnevni pravici do splava in evtanazije, ogrožata temeljno pravico do življenja.

Priznati in spodbujati je treba naravno zakonsko zvezo med moškim in žensko, ne pa poskusov, da bi jo pravno izenačili s popolnoma drugačnimi zvezami, ki ji v resnici škodujejo ter jo slabijo, ko omalovažujejo njen posebni značaj in nenadomestljivo družbeno vlogo.

Ta načela niso verska resnica, a tudi ne zgolj postranska pravica do verske svobode. Zapisana so v sami človeški naravi, prepoznavna z razumom, in torej skupna vsemu človeštvu. Prizadevanje Cerkve za njihovo pospeševanje torej nima konfesionalnega značaja, marveč zadeva vse ljudi ne glede na njihovo versko pripadnost. Takšno delo je toliko bolj nujno, ker so ta načela zanikana ali slabo razumljena, kajti to je napad na resnico o človeku, huda rana, prizadejana pravičnosti in miru.

Zato je pomemben prispevek k miru, da sodni sistemi in uprave priznajo pravico do ugovora vesti proti tistim zakonom in vladnim ukrepom, ki ogrožajo človekovo dostojanstvo, kot sta na primer splav in evtanazija.

Med temeljnimi človekovimi pravicami, ki pripomorejo k mirnemu sožitju med narodi, je tudi pravica posameznikov in skupin do verske svobode. V tem zgodovinskem trenutku postaja vedno bolj pomembno, da se ta pravica pospešuje ne le negativno, kot svoboda od – na primer, od obveznosti in prisile glede izbire lastne vere –, marveč tudi pozitivno v njenih različnih oblikah, kot na primer svoboda za: izpovedovanje lastne vere, oznanjevanje in posredovanje njenega nauka; za opravljanje vzgojne in dobrodelne dejavnosti ter socialne pomoči, kar omogoča izpolnjevanje verskih zapovedi; da živijo in delujejo kot družbeni organizmi, urejeni po njim lastnih doktrinalnih načelih in institucionalnih smotrih. Žal pa se tudi v deželah starega izročila kristjani soočajo z vedno večjo versko nestrpnostjo zlasti do krščanstva in tistih, ki se oblačijo v skladu z načeli svoje vere.

Delavec za mir se mora tudi zavedati, da ob vedno večji vlogi javnega mnenja ideologije radikalnega liberalizma in tehnologije zbujajo prepričanje, da mora gospodarska rast napredovati tudi za ceno najedanja družbene vloge države in solidarnostnih mrež civilne družbe, pa tudi pravic in socialnih dolžnosti. Pri tem je treba upoštevati, da so te pravice in dolžnosti temeljne za polno uresničenje drugega, začenši z družbenimi in političnimi.

Med socialnimi pravicami in dolžnostmi, ki so danes najbolj ogrožene, je pravica do dela. To je posledica dejstva, da delo in pravni položaj delavcev nista ustrezno vrednotena, ker je gospodarski razvoj odvisen predvsem od popolne svobode trgovanja. Delo tako velja za spremenljivko, ki je podvržena ekonomskim in finančnim mehanizmom. V tej luči poudarjam, da človekovo dostojanstvo, in ne le gospodarski, družbeni in politični razlogi, zahteva, da bi si »še naprej v prvi vrsti prizadevali za to, da bi vsi dobili ali ohranili zaposlitev«. Pogoj za takšno uresničenje tega ambicioznega cilja pa je prenovljeno pojmovanje dela, utemeljeno na etičnih načelih in duhovnih vrednotah, okrepljeno pojmovanje dela kot skupne blaginje za človeka, družino in družbo. Takšna blaginja je povezana z dolžnostjo in pravico, ki zahtevata pogumno in novo zaposlitveno politiko za vse.

Dobrino miru uveljavljati z novim vzorcem razvoja in gospodarstva

5. Z več strani priznavajo, da potrebujemo danes nov vzorec razvoja, pa tudi nov pogled na gospodarstvo. Celosten, solidaren in znosen razvoj pa tudi skupna blaginja zahtevajo pošteno lestvico dobrin in vrednot, ki jih je mogoče oblikovati tako, da imamo Boga za zadnje oporišče. Ni dovolj, da imamo na voljo veliko sredstev in dovolj primerne izbire, četudi vredne spoštovanja. Različne vrste za razvoj koristnih dobrin in primerno izbiro morata pospeševati pravično življenje in pošteno vedenje, ki priznava prvenstvo duhovne razsežnosti ter poziva k uresničevanju skupne blaginje. Drugače vse to izgublja svojo pravo vezljivost in vodi k novim malikom.

Če hočemo iz sedanje finančne in ekonomske krize – ki povzroča vedno večjo neenakost – potrebujemo ljudi, skupine, ustanove, ki bodo pospeševali življenje in spodbujali ustvarjalnost. Ta lahko celo v krizi vidi priložnost za razmislek in nov vzorec gospodarskega delovanja. Tisti, ki je prevladoval v zadnjih desetletjih, je slonel na iskanju kar največjega dobička ter spodbujanju individualistične in egoistične porabe, ter je bil osredinjen zgolj na tekmovalnosti. V drugi perspektivi pa je, nasprotno, do resničnega in trajnega uspeha mogoče priti z darovanjem samega sebe, svojih intelektualnih sposobnosti, svoje podjetnosti, kajti resničen, to je pristno človeški gospodarski razvoj potrebuje za svoj bratski izraz in logiko daru načelo zastonjskosti. Povedano naravnost: v gospodarski dejavnosti je tvorec miru, kdor s sodelavci in prijatelji, poslovnimi partnerji in uporabniki vzpostavi odkrit in vzajemen odnos. Gospodarske dejavnosti opravlja v skupno dobro, dlje od lastne koristi, v dobro sedanjih in prihodnjih rodov. Tako ne dela le zase, marveč se trudi, da bi prihodnost in dostojno delo omogočil tudi drugim.

V gospodarstvu zlasti države zahtevajo, naj se industrijska in kmetijska razvojna politika bolj zavzema za družbeni napredek ter za razširitev pravne države in demokracije. Zelo pomembno in neodložljivo je nadalje, da se denarni, finančni in trgovinski trgi spravijo v etične okvire; treba jih je umiriti, kar najbolj usklajevati in tako nadzorovati, da ne bodo škodili najrevnejšim. Najrazličnejši delavci za mir se morajo poleg tega – odločneje kakor doslej – soočiti s prehransko krizo, ki je veliko hujša od finančne. Varnost v prehranski preskrbi je spet postala osrednja tema mednarodne politične agende med drugim zaradi velikega nihanja cen osnovnih kmetijskih pridelkov, zaradi neodgovornega vedenja nekaterih gospodarskih dejavnikov in nezadostnega nadzora vlad ter mednarodne skupnosti. Takšna kriza zahteva od vseh dejavnikov miru, da v duhu solidarnosti delajo skupaj na krajevni, pa tudi na mednarodni ravni, da bi kmetom, zlasti na malih kmetijah, omogočit dostojanstveno in vzdržno dejavnost, tako s socialnega, okoljskega kot gospodarstva vidika.

Vzgoja za omiko miru: vloga družine in ustanov

6. Zelo želim poudariti, da so najrazličnejši delavci za mir poklicani nesebično skrbeti za skupno blaginjo družin in družbeno pravičnost, pa tudi za ustrezno družbeno vzgojo.

Nihče ne sme zanemarjati ali podcenjevati odločilne vloge, ki jo ima družina, temeljna celica družbe, z demografskega, etičnega, pedagoškega, gospodarskega in političnega zornega kota. Njeno naravno poslanstvo je, da pospešuje življenje: spremlja ljudi v njihovi rasti in jih spodbuja k medsebojni solidarnosti. Krščanska družina nosi v sebi še zlasti vrojeni načrt za vzgojo ljudi po meri Božje ljubezni. Družina je eden izmed družbenih subjektov, ki so nepogrešljivi pri uresničevanju omike miru. Treba je varovati pravico staršev in njihovo prvenstveno vlogo pri vzgoji otrok, zlasti še na moralnem in verskem področju. V družini se rojevajo tvorci miru, prihodnji pospeševalci kulture življenja in ljubezni.

K tej pomembni nalogi, vzgoji za mir, so zlasti poklicane verske skupnosti. Zato čuti Cerkev veliko odgovornost do nove evangelizacije, ki temelji na spreobrnjenju h Kristusovi resnici in ljubezni ter, posledično, teži k duhovnemu in moralnemu preporodu ljudi in družbe. Srečanje z Jezusom Kristusom oblikuje delavce za mir tako, da jih pošilja v boj za skupnost in preseganje krivice.

Posebno poslanstvo glede miru imajo kulturne, šolske in akademske ustanove. Od njih pričakujemo znaten prispevek k vzgoji novih voditeljev, pa tudi prenovo javnih, narodnih in mednarodnih ustanov. Ti lahko pomagajo tudi pri znanstvenemu preučevanju, ki naj postavi ekonomske in finančne dejavnosti na trden antropološki in etični temelj. Sedanji svet, še zlasti politika, nujno potrebuje podporo nove misli, novo kulturno sintezo, da bi premagal tehnicizem in uskladil raznovrstne politične težnje za dosego skupne blaginje. Ta je, če v njej gledamo skupek medosebnih in pozitivnih institucionalnih razmerij, v službi celostne rasti posameznikov in skupin, temelj vsake prave vzgoje za mir.

Pedagogika mirotvorca

7. Na koncu nam ostane potreba po oblikovanju in pospeševanju mirovne pedagogike. Ta zahteva bogato notranje življenje, jasne in tehtne moralne napotke, vzore in zglede primernega življenja. Prizadevanja za mir v resnici vodijo k uresničevanju skupne blaginje ter rojevajo željo po miru in vzgojo zanj. Miroljubne misli, besede in dejanja ustvarjajo mirovno miselnost in omiko, ozračje spoštovanja, poštenosti in prisrčnosti. Ljudi je torej treba učiti medsebojne ljubezni in jih vzgajati za mir, pa tudi za to, da bi bolj kakor iz gole strpnosti živeli iz dobrohotnosti. Temeljna spodbuda je, »da rečeš ne maščevanju, mirno priznaš lastne napake, sprejmeš opravičilo, in slednjič, da odpustiš«. Tako so napake in žalitve lahko v resnici priznane in vodijo h končni spravi. To zahteva širjenje pedagogike odpuščanja. Zlo namreč premagujemo z dobrim, pravičnost iščemo s posnemanjem Boga Očeta, ki ima rad vse svoje otroke (prim. Mt 5,21–48). Gre za dolgotrajno prizadevanje, ki predpostavlja duhovni razvoj, vzgojo za najvišje vrednote, novo gledanje na človeško zgodovino. Treba se je odpovedati lažnemu miru, ki ga obljubljajo maliki tega sveta, in nevarnostim, ki ga spremljajo. Odpovedati se treba tistemu lažnemu miru, zaradi katerega vest vedno bolj otopeva in vodi k zapiranju vase, k zakrnelemu, mlačnemu bivanju. Pedagogika miru pa, nasprotno, zahteva dejanje, sočutje, vzajemno pomoč, pogum in vztrajnost.

Jezus v svojem bivanju vse te drže uteleša do popolnega darovanja samega sebe, do izgube življenja (prim. Mt 10,39; Lk 17,33; Jn 12,25). Svojim učencem obljublja, da bodo prej ali slej priče tistemu izrednemu odkritju, o katerem smo govorili na začetku. Odkritju, da je na svetu Bog, Jezusov Bog, do kraja solidaren z ljudmi. V tem smislu želim opozoriti na molitev, s katero prosimo Boga, naj nam da sredstva svojega miru. Da bi njegovo ljubezen ponesli, kjer je sovraštvo, njegovo odpuščanje, kjer je žalitev, pravo vero, kjer je dvom. Mi pa z bl. Janezom XXIII. prosimo Boga za razsvetljenje državnih voditeljev, da bi svojim državljanom poleg vneme za pravično blaginjo zagotavljali dragoceni dar miru in ga tudi branili; da bi se vsi navdušili za odpravo ovir, ki delijo; da bi se okrepile vezi medsebojne ljubezni; da bi razumeli druge in odpuščali vsem, ki so povzročali krivice, in bi se tako po milosti njegovega delovanja vsi ljudje na zemlji zbratili ter bi v njih zacvetel in zakraljeval težko pričakovani mir.

S to prošnjo želim, da bi mogli biti vsi mi mirotvorci in bi tako človeško mesto rastlo v bratski slogi, v upanja polnem pričakovanju miru.