Kardinal Sarah: Afrika kot kraj pribežališča v časih krize
Cerkev po svetu | 31.10.2012, 08:21
Na Papeški lateranski univerzi so predstavili knjigi Benin in Sveti sedež ter Papež Benedikt XVI. v Beninu. Obe publikaciji sta izšli pri Vatikanski založbi, uredilo pa ju je Veleposlaništvo Benina pri Svetem sedežu. Nastali sta kot odmev na apostolsko potovanje novembra 2011. Na predstavitvi je med drugimi sodeloval kardinal Robert Sarah, predsednik Papeškega sveta Cor Unum. Spregovoril je o nujnosti, da Afrika posluša Kristusov glas. Le na ta način lahko dostojanstveno stoji na svojih nogah.
Današnji čas je globoko zaznamovan s krizo. Le-ta je finančna in ekonomska. Vez med njima je neposredna, prva povzroča poslabšanje druge in obratno. Tako nastaja začarani krog, iz katerega je nemogoče izstopiti. Tako finančna kot ekonomska kriza pa sta po kardinalovih besedah povezani še s splošnejšo krizo: demografsko, ekološko, družbeno in kulturno. Afrika je bila vedno na obrobju mednarodnih ekonomskih in finančnih poslov. Zato je neposredne posledice krize občutila manj, kar pa ne velja tudi za posredne posledice. Stvarstvo, Božji dar, je vse bolj osiromašeno, onesnaženo in ponižano. Naravne vire v Afriki se izrablja na pretiran in krivičen način, brez oziranja na lokalno prebivalstvo. To je nesprejemljivo, je dejal kardinal Sarah. Izpostavil pa je tudi nekaj pozitivnih in tolažilnih elementov. Med drugim je omenil razvoj nekaterih afriških narodov v zadnjih letih, migracije iz Evrope v Afriko, pa tudi rast Cerkve. Vse, kar je pozitivnega, je potrebno ovrednotiti, spodbujati in krepiti. Vse, kar je negativnega, pa razkriti.
Afrika mora poslušati Kristusov glas, da bi dostojanstveno stala na svojih nogah. To je vodilo, namenjeno vsem Afričanom. Vsakdo na celini je poklican, da prevzame svojo odgovornost, tako na politični kot osebni ravni. Kardinal Sarah je nadaljeval, da ni mogoč razvoj, vsiljen od zunaj, ki bi temeljil le na zaslužku in ekonomskem uspehu ter se pri tem ne bi oziral na »celega človeka in na vse ljudi«. To obenem pomeni, da ni mogoč razvoj brez Boga. Afrika mora slediti svoji poti razvoja, hoditi mora s svojimi, sicer morda počasnimi, vendar trdnimi koraki. Ta pot vodi preko postopnega zorenja zavesti, izobraževanja, vzgoje, dostojanstva pri delu, varovanja zdravja, spoštovanja okolja, nenasilne rešitve sporov, dialoga, spoštovanja manjšin, sodelovanja vseh in vključevanja revnih v odločilne procese. Na tej poti razvoja pa ne smeta manjkati tudi potrpežljivost in vztrajnost.
Kardinal Sarah je nato opozoril, da je v teh dneh končana sinoda o novi evangelizaciji poudarila prav poslušanje Kristusovega glasu danes. Njegov glas je tisti, ki kaže pot naproti dostojanstvenemu življenju. Evangelij lahko oblikuje in obogati kulturo. Zato sta, kot pravi predsednik Papeškega sveta Cor Unum, nova evangelizacija in leto vere pomembna in nujna tudi za Afriko. Prisotnost Cerkve na celini se je okrepila zlasti od 60. let prejšnjega stoletja dalje, torej v obdobju po drugem vatikanskem koncilu. Njeno delovanje pa ni povezano le z oznanjevanjem, temveč ga mnogo bolj zaznamuje bližina najmanjšim, pozabljenim, bolnim. Danes afriška Cerkev stoji pred izzivom, da postaja vedno bolj Cerkev, Božja družina. Čutiti se mora del vesoljne Cerkve, ponuditi mora svoj prispevek na poti svetosti, h kateri je poklicana. Kardinal Sarah je nato navedel še dva izziva. Cerkev mora biti vedno bliže afriškemu človeku, na njegova vprašanja mora odgovarjati z ljubeznijo. Obenem pa si mora prizadevati za resnični mir, ki temelji na štirih stebrih: resnici, svobodi, pravičnosti in dejavni ljubezni. In ta resnični mir lahko najdemo le pri Bogu, je še dodal kardinal. To pa ponovno pomeni, da le s poslušanjem njegovega glasu lahko dosežemo mir in ljubezen.
Kardinal je nazadnje spomnil še na dejstvo, da se zdi Afrika v Svetem pismu kraj pribežališča v časih krize. Izraelsko ljudstvo se je v času pomanjkanja zateklo v Egipt in prav tako tudi sveta družina. Morda se moramo torej tudi v sedanji krizi zateči v Afriko, »duhovna pljuča človeštva«, in od tam nato ponovno začeti. In sicer s pomočjo tamkajšnjih vrednot, kot so pristni človeški odnosi, družina, veselje do življenja in predvsem občutek za Boga.
Vir: Radio Vatikan
