Benedikt XVI. avdienca
Papež med avdienco o liturgiji: Moliti pomeni moliti s Cerkvijo
Cerkev po svetu
Papež Benedikt XVI. je med današnjo splošno avdienco ponovno spregovoril o liturgiji kot privilegiranem izviru molitve. Izpostavil je, da molitev ni nikoli individualistično dejanje, ampak pomeni moliti s Cerkvijo. Spomnil pa je tudi na svoje jutrišnje romanje v Loreto ter vernike, zbrane na Trgu sv. Petra v Vatikanu, povabil naj se mu pridružijo v molitvi, ko bo Materi Božji izročil prihajajoče leto vere in škofovsko sinodo o novi evangelizaciji.
Sveti oče je katehezo začel s vprašanjem, kakšno mesto v mojem odnosu z Bogom zavzema liturgična molitev, predvsem sveta maša. Spomnil je, da je molitev živ odnos Božjih otrok z neskončno dobrim Očetom, njegovim sinom Jezusom Kristusom in Svetim Duhom. Molitev pomeni nenehno biti v Božji navzočnosti, živeti odnos z Bogom kot se običajno živijo odnosi z družinskimi člani in prijatelji. Odnos z Gospodom namreč podarja luč vsem ostalim odnosom. Dejansko se samo v Kristusu lahko pogovarjamo z Bogom Očetom kot otroci in ga kličemo Abbà, kajti samo s Kristusom lahko spoznamo Boga kot resničnega Očeta. Krščanska molitev je torej to, da stalno in na vedno nov način zremo Kristusa, se z njim pogovarjamo, smo z njim v tišini, ga poslušamo, z njim delujemo in trpimo. Kristjan namreč svojo resnično identiteto odkrije v Kristusu. V identificiranju z njim, v tem, da je z njim eno, odkrije svojo osebno identiteto, da je namreč otrok, ki gleda Boga kot Očeta. Papež je izpostavil neločljivo vez med Kristusom in Cerkvijo, ki ne razveljavi ''ti-ja'' in ''jaz-a'', ampak ju dvigne k njuni še večji enotnosti. Najti lastno identiteto v Kristusu pomeni doseči z njim občestvo, ki me ne razveljavi, ampak me dvigne na najvišjo raven dostojanstva, in to je, da sem v Kristusu Božji otrok. Moliti pomeni dvigniti se k Bogu, in sicer preko nujnega in postopnega spreminjanja našega bitja, je zatrdil papež. S tem, da se udeležujemo liturgije, jezik matere Cerkve postaja tudi naš jezik, naučimo se govoriti v njej in za njo, je nadaljeval Benedikt XVI. To se seveda zgodi postopoma. Postopno se moram potopiti v besede Cerkve, s svojo molitvijo, življenjem, trpljenjem, veseljem in premišljevanjem – to je pot, ki nas spreminja.
Glede na do sedaj povedano, lahko po papeževih besedah odgovorimo na vprašanje, kako se naj naučim moliti in kako naj v molitvi rastem. Benedikt XVI. je spomnil, da nam je Jezus dal molitev Očenaš, v kateri je prva beseda ''Oče'', druga pa ''naš''. Odgovor je torej jasen. Moliti se naučim tako, da več molim, da se obrnem na Boga kot Očeta in molim z drugimi, molim s Cerkvijo, sprejmem njene besede, ki mi počasi postajajo domače in bogate s smislom. Ne more se moliti na individualističen način, je izpostavil papež. V liturgični molitvi, predvsem pri evharistiji, v vsaki molitvi ne govorimo le kot posamezne osebe, ampak vstopamo v ''mi'' Cerkve, ki moli. Svoj ''jaz'' moram spremeniti, s tem da vstopim v ta ''mi''.
Liturgija torej ni neke vrste ''avto-manifestacija'' skupnosti, ampak je izhod iz ''biti-mi-sami'', biti zaprti vase, pomeni pristopiti k veliki gostiji, vstopiti v veliko živo skupnost, kjer nas Bog sam hrani. Liturgija pomeni univerzalnost in te njene lastnosti se moramo vsi vedno znova zavedati. Krščanska liturgija ni le dogodek ene same skupnosti, postavljene v nek konkreten čas in prostor. Pomembno je, da se vsak kristjan počuti in je zares umeščen v ta univerzalni ''mi'', v Kristusovo telo, ki je Cerkev. Papež je zatrdil, da se navzočnost učlovečenega Boga nadaljuje v Cerkvi, ki je njegovo Telo. Liturgija torej ni spomin na pretekle dogodke, ampak je živa prisotnost Kristusove velikonočne skrivnosti, ki presega in povezuje čas in prostor. Če v obhajanju ni osrediščenosti okrog Kristusa, ne bomo imeli krščanske liturgije. Liturgija ni nekaj, kar delamo mi, ampak jo dela Bog. Ni posameznik, ne duhovnik ne vernik, in ne skupina, ki obhaja liturgijo, ampak je ta primarno delovanje Boga preko Cerkve. Ta vesoljnost, univerzalnost in temeljna odprtost, ki je lastna vsej liturgiji, je eden od razlogov, zakaj ne more biti izumljena ali oblikovana s strani posamezne skupnosti ali strokovnjakov, temveč mora biti zvesta oblikam vesoljne Cerkve.
Ob koncu kateheze je papež dejal, da je Cerkev vidna na različne načine: v karitativni dejavnosti, misijonarskih načrtih in osebnem apostolatu. Liturgija pa je prostor, kjer se Cerkev v polnosti doživi kot Cerkev. Liturgija je dejanje, kjer verujemo, da Bog vstopa v našo realnost, kjer ga lahko srečamo in se ga dotaknemo. Je dejanje, kjer lahko vstopimo v stik z Bogom: on prihaja k nam in nas razsvetljuje. Benedikt XVI. je izpostavil, da če se pri liturgiji osredotočimo samo na to, kako bi jo naredili privlačnejšo, zanimivejšo in lepšo, tvegamo, da bomo pozabili na bistveno: liturgija se obhaja za Boga in ne za nas, je njegovo delo, je On sam v prvi osebi; mi pa se moramo odpreti njemu in mu pustiti, da nas vodita On in njegovo Telo, ki je Cerkev.
Vir: Radio Vatikan
