Na Slovenski pristavi je bil piknik župnije Marije Vnebovzete
Cleveland: Piknik, koline, martinovanje ...
Matjaž Merljak
Lepo jesensko nedeljsko popoldne je privabilo clevelandske rojake na Slovensko pristavo 14. oktobra 2012. Vabilu pristavskih upokojencev so se odzvali in užili odlične koline, ki so jih sami pripravili.
Zaradi toplega popoldneva je marsikateri se gostil kar zunaj pri pikniških mizah. Ta toplina je bila tudi vzrok, da so glasbeniki poprijeli po svojih instrumentih in zabavali kar v paviljonu, kar se ne zgodi običajno v oktobru.
V četrtek in petek, 11. in 12. oktobra, je gostoval v Clevelandu ambasador Roman Kirn. Z uglednimi rojaki in v spremstvu generalnega konzula, Jučka Žmauca se je udeležil zborovanja v clevelandskem hotelu in v petek je obiskal tudi slovenski muzej glasbe, Polka Hall of Fame, ki domuje v predmestju Euclid. Tu so razstavljeni artikli ter arhivski posnetki, instrumenti slavnih slovenskih glasbenikov, kakor tudi dobijo se sedanji posnetki slovenske glasbe.
Pri župniji Marije Vnebovzete je danes izredno veselo, saj se župnija veseli ob slavju župnika Janeza Kumšeta, in sicer danes proslavlja svoj 60. rojstni dan, ki ga je praznoval prejšnjo nedeljo in srebrno obletnico župništva v tej župniji. Ob 11. uri je bila slovesna zahvalna sveta maša in nato banket v dvorani. Pri maši, ob nabito polni cerkvi, je gostoval tudi slovenski škof v pokoju, škof Edvard Pevec.
Smo pa času pred predsedniškimi volitvami, tako mi tukaj kot v Sloveniji. Prav zato naj preberem, kar je zapisal v župnijskem oznanilu župnik svetega Vida, Jože Božnar.
»Letos imamo v naši državi volitve za najvišje mesto, predsednika Združenih držav Amerike, in še veliko drugih važnih izvoljenih pozicij. Odločiti se koga izbrati, je vedno težje zaradi morja praznih besed in nobene trdne podlage poštenih in jasnih izjav kandidatov, kaj res verjamejo in kaj nameravajo storiti.
V mojih mlajših letih in še dolgo pozneje se spomnim, da so imele narodne volitve predlagana načela ali program obeh strank dežele. Glavni kandidati so se v javnih spopadih obnašali dostojanstveno in pošteno. Odkrito so skušali ljudem razložiti kaj bodo in kaj ne bodo storili, če bodo izvoljeni.
To več ne drži. Kdo bi sploh sanjal pred petdesetimi leti ali celo pred dvajsetimi leti, da bi predsedniški kandidat podpiral »pravico« za splav, poroko med dvema istega spola, in druge slične stvari? Kar najbolj vznemirja katoliške volilce je pozicija veliko število katoliških kandidatov za važna mesta, ki so dvorezni nož. Ti so izumili politični izraz: Osebno podpiram moralno učenje moje vere, ampak v političnih odločitvah pa ostajam prilagodljiv, kakor vsi drugi. Na primer: Kot katoličan ne podpiram splava, ampak vendar, smo pluralistčna družba in vsak ima svoj prav. Ali ni res? Ne tako hitro, kandidat! Če res tako misliš, potem ne bom volil zate. In to drži tudi za druge kandidate, ki žive pod dvema nasprotnima moralnima načeloma.
Katoliški volivci so ponavadi zelo nekritično pasivni, z lakoto na njih vpliva izglajen nagovor in tako zelo skušajo biti »enaki vsem drugim«. Nekateri katoličani hočejo dokazati celo svetu, da njihova cerkev ne bo »solila« njihovih odločitev. Po več generacijah imajo katoličani še vedno občutek, da morajo dokazati, da so zvesti državljani in niso dolžni, da od svoje cerkve sprejmejo moralni kompas. Kakšna žalost! Če bi se le ti zavedali kako jih njihovi »prostomisleči prijatelji« zaničujejo, ker tako hitro vse verjamejo in so politični prevaranci. Če bi državljani katoliške vere pokazali le del državljanskega moralnega prebujanja, kakršnega izraža več drugih ver, ko se odločajo kateremu kandidatu bi zaupali svoj volilni glas, bi gotovo bil izid volitev drugačen«.
Seveda, če smo pasivni, potem naj ne kritiziramo. Vsi na volišče z svojim srcem in prepričanjem.
