VIDEO: Slovenski mediji o zamejcih in zdomcih (2)

| 21.10.2012, 18:57 Matjaž Merljak

Na Radiu Ognjišče smo se odločili pripraviti dve okrogli mizi na temo „Slovenski mediji o zamejcih in zdomcih“. K sodelovanju smo povabili tako urednike posameznih medijskih hiš, Svetovni slovenski kongres, posamezne strokovnjake pa tudi predstavnike Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Nekateri so se našemu vabilu odzvali z veselje, drugih nismo pridobili a smo prepričani, da razprava zato ne bo nič manj pestra. V drugi okrogli mizo so sodelovali za ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak, urednik Radia Ognjišče msgr. Franci Trstenjak, predsednik Slovenskega svetovnega kongresa gospod Boris Pleskovič, urednik zdomskega časopisa Naša luč msgr. Janez Pucelj, urednik katoliškega tednika Družina msgr. Franci Petrič in urednik slovenskega programa na italijanski RAI gospod Marij Čuk.

Na Radiu Ognjišče most med matično slovensko domovino in rojaki v sosednjih državah in po svetu gradimo v oddaji „Slovencem po svetu in domovini“. Gre za oddajo informativnega žanra, v kateri dobijo svoj prostor posamezniki in društva Slovencev v sosednjih državah in po svetu, da predstavijo svoje življenje in delo. Povezujemo se s številnimi rojaki, ki v državah, v katerih živijo, tudi sicer pripravljajo časopise in radijske oddaje v slovenskem jeziku. Tako „poročevalci“ iz različnih evropskih držav, ZDA, Kanade, Avstralije in Argentine redno poročajo o delovanju raznih organizacij civilne družbe in posameznikih, ki oblikujejo življenje Slovencev po svetu, rojakom pa pripravimo tudi aktualen pregled tedenskih političnih, gospodarskih in kulturnih dogodkov v Sloveniji.

V prvem delu so se na kratko predstavili ter predstavili svojo organizacijo ter kako gledajo na prispevek medijev za zamejce in zdomce. V drugem delu pa bodo na vrsti vprašanja.

Naša uvodničarka je bila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak. Leta 2001 je bila izvoljena za županjo občine Moravče. Od leta 2001 do 2002 je bila članica predsedstva Skupnosti občin Slovenije. V letu 2004 je postala tudi predstavnica občine Moravče v Združenju podeželskih občin Evropske unije. Župansko funkcijo je opravljala do julija leta 2004, ko je bila na prvih evropskih volitvah v Sloveniji na listi Nove Slovenije izvoljena v Evropski parlament. V času, ko je bila poslanka v Evropskem parlamentu, je bila članica Odbora za kulturo, izobraževanje, mladino, medije in šport ter Obora za regionalni razvoj. V tem času je bila tudi aktivna članica parlamentarne skupine za pravice manjšin. Decembra lani je bila izvoljena za poslanko v Državni zbor, nato je bila kratek čas njegova podpredsednica, februarja letos pa je postala ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ljudmila Novak je od leta 2008 tudi predsednica Nove Slovenije.

Ministrica Ljudmila Novak je predstavila delovanje urada in poudarila: „Urad povezuje Slovence iz sveta in zamejstva. Za nas so rojaki zelo pomembni, zato smo ohranili ta urad in funkcijo ministra. Da bodo naši rojaki čutili, da so razumljeni in dobrodošli doma.“

Franci Trstenjak, glavni in odgovorni urednik Radia Ognjišče, je bil v duhovnika posvečen leta 1989. V letih 1989-1993 je bil kaplan v Celju, v mestni župniji. Ob rednem pastoralnem delu se je uvajal v radijsko poslanstvo pri slovenskem katoliškem Radiu Ognjišče. Ta radio je začel delovati pred leta 1994. Že leta 1993 je gospod Franc Trstenjak sprejel službo glavnega in odgovornega urednika v isti radijski ustanovi. Radio Ognjišče povezuje verne Slovence doma in po svetu, saj lahko spremljajo vsa dogajanja na verskem in cerkvenem področju v domovini in zunaj njenih meja.

Trstenjak je spomnil, da je že ob snovanju programa Radia Ognjišče vedel, da mora imeti svoj prostor tudi oddaja, ki bo povezovala vse Slovence: „Tako kot se Cerkev zanima za naše rojake, tako se moramo tudi mi in zato je oddaja Slovencem po svetu in domovini na programu že od začetka, sedaj jo pripravlja Matjaž Merljak.« Spomnil je, da je bil Radio Ognjišče prvi slovenski radio, ki je leta 1997 začel oddajati program prek interneta, kaj je bilo za rojake zelo dobrodošlo. »Prav takrat sem bil na obisku pri naših rojakih v Melbournu in tako izkusil, kako je zaživel most prek internetnega radia,“ se je spomnil Franci Trstenjak in med drugim rojake povabil, naj ne bodo sramežljivi, naj se še več oglašajo in nas obveščajo o vseh dogodkih, da bo njihov glas v Sloveniji še bolj slišen.

Svoj pogled je predstavil Boris Pleskovič predsednik Svetovnega slovenskega kongresa. Diplomiral je na Univerzi v Ljubljani, magisterij je opravil na Harvardu in doktorat v Massachussettsu. V Svetovni banki v Washingtonu je delal na različnih funkcijah: kot podpredsednik raziskovalnega komiteja, administrator raziskovalnega oddelka za razvojno ekonomijo, vodja raziskovalnega oddelka, glavni organizator in sourednik knjig letnih globalnih konferenc Svetovne banke o razvojni ekonomiji. V letih 1991–92 je bil glavni ekonomski svetovalec predsednika slovenske vlade. Kot gostujoči profesor pogosto predava na uglednih univerzah v ZDA, Evropi in na Kitajskem. Je avtor in soavtor številnih knjig in znanstvenih člankov. Leta 1998 je bil odlikovan ob 650-letnici Karlove univerze v Pragi, leta 2006 pa je prejel zlati red za zasluge predsednika Republike Slovenije.

Pleskovič je v uvodu opozoril na pomembno dejstvo: „Slovencev, ki živimo v domovini je 2 milijona, po svetu pa pol milijona. Kjerkoli so, so pridni in pošteni, med njimi je zelo malo revnih, če so, si pomagajo.“ Svetovni slovenski kongres so ustanovili leta 1991, zato da bi povezali Slovence z domovino. Prva naloga je bila pomoč pri osamosvajanju Slovenije, saj so njihovi člani na vplivnih mestih v tujini in so takrat veliko pomagali. Doslej je Svetovni slovenski kongres pripravil 25 konferenc: znanstvenikov, pravnikov, gradbenikov, novinarjev, mladih raziskovalcev … in drugih z vsega sveta. »Vsako poletje pripravimo tabor slovenskih otrok, ki pridejo iz različnih držav, stalnica so Večeri izza kongresa, Miklavž pa obdaruje družine z več otroki,« je povedal Boris Pleskovič, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, ki je krovna enota, po vsem svetu pa ima 11 konferenc.

Msgr. Janez Pucelj, izseljeniški duhovnik, ki deluje v Nemčiji je tudi urednik glasila Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja - Naša luč. Msgr Pucelj, ki je deloval tudi v Veliki Britaniji je tudi predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi. Tako skrbi za vez s Slovensko škofovsko konferenco.

Naša Luč je nastala kot odsev razmer, v katerih so se znašli rojaki po 2. svetovni vojni. Pogrešali so tisto, kar je že pred vojno naredil p. Kazimir Zakrajšek, ki je razvejal delo za slovensko izseljenstvo v širino, ki je še danes ne poznamo. »Slovenska izseljeniška matica pa ni bila namenjena vsem Slovencem,« je povedal Janez Pucelj. V prvi številki leta 1952 je bil v uvodniku predstavljen namen te revije, med drugim je pisalo: »Da bi vam podelili toplo besedo in bi vam podali besedo tolažbe in nasvet, vam od začetka novega leta skupno prižigamo Luč, da bo vaš korak trden ….« Prav zato se je tudi uveljavil ta naslov revije. Koncept glasila je bil takšen, kot je še danes. Na prvih straneh so analize, pobude za slovensko versko življenje, sodelujejo rojaki, ki so včasih pisali zelo preproste pesmi in besedila, a so preko njih izražali svojo ljubezen do slovenstva in veselje nad skupnostmi. V zadnjem času je revija svoje mesto našla tudi v domovini, ostala pa je predvsem sad prostovoljnega dela. Janez Pucelj je ob tem opozoril, da ljub vsem medijskim poskusom izseljenstvo ne doseže tiste pozornosti, ki si jo zasluži in se prevečkrat poroča le o veselih dogodkih: »V resnici pa je izseljenstvo po svojem značaju neko breme za posameznika in za skupnosti. V medijskem prostoru je velika praznina prav zato, ker nimamo nobenega strokovnega časopisa ali literature o področju migracije in o tem bo treba še razmišljati.«

Marij Čuk, urednik slovenskega programa na RAI Trst je v tržaški slovenski književnosti predstavnik modernističnih prizadevanj pod vplivom realizma in ludizma, tako imenovane samostalniške poezije, nenavadnih pojmovnih zvez in fantazmagorij. Doslej je izdal osem samostojnih pesniških zbirk, napisal roman Pena majskega vala, več satiričnih nadaljevank za tržaški radio ter tri gledališke igre, ki jih je v svojih abonmajskih sezonah uprizorilo Slovensko stalno gledališče v Trstu. Kot gledališki kritik je sodeloval z vsemi osrednjimi slovenskimi časopisi. Njegova dela so bila prevedena v številne tuje jezike. Sedaj je glavni urednik slovenskega informativnega sporeda in edini slovenski visoki funkcionar italijanske javne radiotelevizijske ustanove RAI.

Marij Čuk je predstavil RAI kot glasnik ne le zamejskih Slovencev, ampak tudi tistih, ki niso sledili in podpirali političnega sistema nekdanje Jugoslavije. Prinašal je poglede na svet, slovenstvo in Jugoslavijo s popolnoma drugega zornega kota. Radio kot televizija, ki je nastala šele leta 1995, po 20-letnih prizadevanjih, imata svojo avtonomijo. »Ob vseh krizah si upam trditi, da sta naša televizija in radio osrednja zamejska medija zaradi tiste svobode in neodvisnosti, ki jo skušamo zagotavljati, zaradi tradicije ter rdeče niti, ki je vsekakor slovenstvo,« je v predstavitvi povedal Marij Čuk in predstavil svojo in uredniško vizijo, ki gre v tri smeri: »Poročati mora o življenju in delu Slovencev v Italiji, do potankosti in o vsem, kar se dela, brez zamolčevanj in podcenjevanja dogajanja v najmanjšem zakotnem kraju kot v osrednjih kulturnih hišah.« Tudi v zamejstvu se pripadnost narodu izgublja, ker naj ne bi bila več moderna. „Jaz trdim nasprotno,“ pravi Čuk in dodaja, da je tudi EU skupnost narodov, nacionalnosti ob skupnosti držav. Druga smer, ki je vodilo pri njegovem delu je dejstvo, da so Slovenci del države Italije, tam živimo in zato jih morajo seznanjati tudi z vsem, kar se dogaja tu, na njihovem eksistenčnem polju. »Na tretjem mestu je poročanje o Sloveniji, saj želimo utrjevati pogled proti matični domovini in poudarjati, da je to vendarle izvorna družina, iz katere izhajamo. Želel bi si, da bi se to dogajalo tudi v slovenskih medijih,« je ob koncu poudaril Marij Čuk.

Uredniku katoliškega tednika Družina msgr. Franci Petrič je duhovniško posvečenje prejel leta 1986. V letu 1986/87 je bil kaplan v Cerkljah na Gorenjskem, a je že leta 1987 odšel za nadškofijskega tajnika v Ljubljano. Leta 1990 je po krajši specializaciji na Univerzi Marquette v Maillwaukeeju v ZDA prišel za urednika k tedniku Družina, kjer je leta 1992 postal odgovorni urednik. Od začetka izhajanja slovenske izdaje je odgovorni urednik dvomesečnika Beseda med nami in revije Jaslice. Bil je med tesnimi sodelavci ljubljanskega nadškofa Šuštarja v pripravah prvega in drugega obiska Janeza Pavla II. v Sloveniji in med glavnimi organizatorji velikih slovesnosti ob škofovskih posvečenjih v ljubljanski stolnici. Je član Metropolitanskega cerkvenega sodišča, tajnik Nadškofijskega umetnostno gradbenega sveta in Nadškofijskega gospodarskega sveta.

»Časopisno založniška hiša Družina je rojena v času zmrzali za vero in Cerkev, kot list za goriško apostolsko administraturo, zato ji je v genih napisno, da naj bi bila bolj pozorna do vseh Slovencev v zamejstvu in izseljeništvu,« je dejal Franci Petrič, glavni urednik Družine, ki je od vseh začetkov skušala na nek način ustvarjati enoten kulturni prostor, ozračje slovenskega kulturnega in duhovnega prostora. Družina je redno poročala o dogajanju naših rojakov. Informativno poslanstvo so zaradi hitrosti prevzeli ostali, predvsem digitalni mediji, Družina pa skuša slovenskemu bralstvu predstaviti posamezne skupnosti in ljudi v njih.