Vrh Cerkve je bil zmeraj pokvarjen

| 26.09.2012, 14:44 Jože Bartolj

Pred dnevi sem v okviru blogovskega Socialnega tedna, ki letos poteka z naslovom “Kdo daje, kdo prejema?” objavil prispevek Klemna Matka, ki govori o sožitju generacij na gorski kmetiji. Preprost članek o tem kako so si ljudje pomagali na gorski kmetiji, da so sploh lahko preživeli.

V samem članku prav nič o Cerkvi – nič o vesoljni, niti ne o Slovenski Cerkvi.

Komentiranje na Facebooku

Članek se mi je zdel dober, pa sem ga izpostavil na svojem Facebook profilu, na katerem se je takoj pojavil komentar: “Vrh Cerkve je bil zmeraj pokvarjen, samo včasih je bilo to ”javna tajna” oz. se ni toliko vedelo, danes pa so stvari jasne.” Kako zlahka vržemo težke besede kar na počez, čez celoten vrh Cerkve (verjetno vesoljne in Slovenske), skozi vse čase – vedno! in oblatimo vse, ki so ali so bili v vrhu. Zlahka oblatimo prav vsi škofe od svetega Petra naprej.

Oglasil sem se komentatorju, da je “vrh Cerkve presplošen izraz in beseda zmeraj je preveč posplošujoča, da so vrh Cerkve vedno ljudje in eni so taki, drugi drugačni, da se sam bojim uporabljati besede kot so vedno, nikoli, vsi, …, ki pravzaprav vedno povzročajo krivico”. Tu pa je beseda vedno na mestu.

Komentator, kulturen človek, se je opravičil in popravil, v smislu “če rečem večina, pa mislim, da nisem v temo brcnil”. Ko sva se si izmenjala še nekaj komentarjev, je zapisal: “Hvala za opozorilo, tudi meni osebno ni všeč, če kdo posplošuje. Zanimivo, koliko stvari počnemo ljudje, pa drugim pravimo, da nam gredo na živce.” Vesel sem ljudi, ki, ko spoznajo, da so izrekli kaj pretiranega, svoje besede vzamejo nazaj.

Naše sporazumevanje je zadnje čase polno posploševanja

Na komunikacijskih seminarjih poudarjamo, da moramo biti v osebnem sporazumevanju (ste opazili, da ta lepa slovenska beseda za kominiciranje, vsebuje besedo razum?) zelo previdni z uporabo besed kot so “vedno”, “nikoli”, “vsi”, … Te besede sogovorniku povzročajo krivico. Kdo pa na primer res ‘nikoli’ ne pospravi za seboj in kdo ‘vedno’ kaj pozabi? Uporaba takih besed sili napadenega, da se brani, po možnosti jih še on uporabi in “špetir” je tu.

V naši na pol razdeljeni družbi, polni težkih zgodb in krivic storjenih še pred, med in največ po drugi svetovni vojni, ki jih kot narod še nismo predelali, preboleli, ko na tisoče ljudi še ni moglo pokopati – fizično in v svojem srcu – svojih bližnjih, se v zadnjem obdobju krepi posploševanje, metanje v isti žakelj.

Tako je vsak duhovnik v našem sporazumevanju kar pedofil ali pa homoseksualec. Ker jih nekaj prav gotovo je, lepo vržemo okoli 1000 slovenskih duhovnikov v isti koš. Nekaj cerkvenih dostojanstvenikov je prav gotovo (bilo) pokvarjenih, pohlepnih, pa v naših pogovorih tako vržemo v isti koš kar celoten cerkveni vrh iz vseh časov.

Prav tako bi lahko rekli tudi za podjetnike, ki so – zaradi nekaj tajkunov – kar vsi po vrsti izkoriščevalci ubogih delavcev in pohlepneži. Prav tako zmečemo v isti koš kar vse voditelje, politike, državne uradnike, … kar nas bo v tako majhnem narodu kmalu pripeljalo do tega, da bomo težko našli ljudi, ki bi si upali prevzeti odgovornost za karkoli. Ker kar tako spotoma radi izrečemo velika posploševanja, ki bolijo.

Ljudje, ali ne bi raje uporabili razuma, ki je, kot sem omenil zgoraj, sestavni del besede sporazumevanje? Da se bomo resnično razumeli – v obeh pomenih besede.

Več komentarjev na Casnik.si