P. Rupnik članom kapitlja predstavil mozaik
Svet | 24.08.2012, 12:47
Člani generalnega kapitlja kapucinov so včeraj nadaljevali z obravnavo poročila generalnega ministra in generalnega ekonoma, nato pa so se zbrali pri skupni podelitvi in vprašanjih, ki so jih skupine zastavile generalnemu ministru. Dotikala so se njihove navzočnosti v svetu, občestvene duhovnosti, bratstva, vzgoje, zvestobe obljubam, apostolskega in misijonarskega življenja. Po besedah br. Štefana Kožuha so vse skupine izrazile zadovoljstvo s poročilom generalnega ministra in prehojeno potjo ter naporom, ki je bil vložen v red v zadnjem šestletju.
V sredo zvečer pa so se bratje kapucini ob zaključku 3. dneva 84. generalnega kapitlja zbrali na skupnih večernicah, med katerimi je p. Marko Ivan Rupnik pripravil katehezo ob novoustvarjenem mozaiku v apsidi cerkve kolegija sv. Lovrenca Bridniškega.
Za Radio Vatikan je povedal, da mozaik je nastal v pogovoru z generalom kapucinskega reda in z njegovim generalnim svetom. Po mnogih srečanjih in pogovorih so se na koncu odločili, da bo glavna tema "poslanstvo".
„Na vrhu apside je zelo mogočen Pantokrator, ki blagoslavlja. Pantokrator v tradiciji pomeni sovpadnost Boga kot Stvarnika in kot Odrešenika. On blagoslavlja stvarstvo, in ta blagoslov se v stvarstvu nadaljuje kot odrešenje, po tem, ko je greh narušil Božje delo stvarstva. Pantokrator ima odprto knjigo na kateri piše »Jaz sem pot«. Ker se mi zdi v tem času, ko določene zmešnjave v tem verskem, religioznem svetu, da je zelo važno, da se poudari, da je Jezus Kristus pot. Ne predvsem pot človeka do Boga, ampak najprej je pot, ker je pot, ki jo je prehodil Bog, da je našel človeka. In ko ga je našel, je zdaj On pot nazaj k Očetu.
V spodnjem delu apside, na levi strani, najdemo Mojzesa pred gorečim grmom. Tam smo hoteli pokazati dejstvo, da je Mojzes sprejel poslanstvo iz gorečega grma, ko ga je Bog poklical. Ampak takrat je imel Mojzes zagrnjeno obličje. On si je obličje prikril. In kakor je sv. Pavel razložil, gre za cel teološki argument tega Mojzesovega pokrivala, tega zastorja, ki si ga on da čez obličje. Zakaj? Ker dejansko Mojzes vidi v podobi, ne vidi pa realnosti same. In tukaj se sedaj nam čudovito pokaže možnost razodetja na drugi strani, desni strani, ko Kristus pošlje svoje učence. Mojzes si sezuje sandale, Kristus pravi, naj vzamejo s seboj samo ene sandale. Morajo pustiti vse torbe in morajo vzeti s seboj palico. Palica je v vsej patristični eksegezi simbol križa. Zato Kristus preda učencem ta križ.
Zdaj pridemo do bistvene vsebine. Mojzes je dobil svoje poslanstvo, in ga je razumel, da je poslanstvo osvoboditi narod od egipčanske sužnosti. Ampak to je samo podoba. Ta Mojzesova velika noč, ko je popeljal narod iz egiptovske sužnosti, je samo podoba dejanske osvoboditve, dejanske velike noči, ki pa je Kristusova velika noč, ko se osvobodi človeka od greha in od smrti. Kristus da apostolom dejansko poslanstvo, ki je poslanstvo osvoboditi človeka greha, se pravi smrti in ga nazaj združiti z Bogom.
Tukaj se vidita ti dve razsežnosti. In ta razsežnost je najbolj simpatična v gorečem grmu, prikazana v gorečem grmu, ker Mojzes vidi ogenj. Mi, ki pa smo že v Cerkvi, in ne gledamo več skozi zastor, skozi zaveso, ampak direktno, pa vidimo, da se v gorečem grmu pojavi Marija Devica, Božja Mati s Kristusom. Od 5. stoletja naprej je goreči grm pomenil učlovečenje: Devico Marijo, ki je postala Božja Mati. Kakor ogenj ni uspel použiti lesa tega grma, tako božanskost, ko se je združila s človeškostjo, ni uničila človeka, ampak ga je pripeljala do njegovega največjega dometa: žena, ki je devica, postane mati, postane plodna. Se pravi, maksimalni razvoj človeka, ne pa, da bi Bog na kakršeb koli način človeka narušil, prizadel ali ranil. To je ta prehod: Mojzes vidi ogenj in grm, ne vidi pa božanskost in človeškost, ki se združujeta. To pa je poslanstvo, ki jo je Cekrev sprejela od Kristusa“, je še povedal p. Marko Ivan Rupnik.
