V kumaricah najden uran
| 22.08.2012, 14:45 Jože Bartolj
Te dni smo kar navajeni takšnih tretjerazrednih senzacij. Lahko bi recimo napisal, da so ga našli v Avstriji. To bi bila za čas, ko se v parlamentu in na sodniji nič ne dogaja, kar lepa poživitev za mrtvilo in dobra krma za medije. Ampak seveda letošnjo sezono kislih kumaric pestri nek drug Uran. Škof.
Seveda so mediji ob vsesplošni suši novic temeljito pograbili za dogodek in postali herojski zaščitniki zatiranega ubožca, pri čemer radi pozabljajo, kako so ga v preteklosti sramotili. Ker je zdaj pač na drugi strani Ustanova. Zmaj sodobne družbe. Na videz edini še obstoječi totalitarni subjekt našega vesolja. Ali če pogledamo malo drugače, v svetu institucionalizirane pubertete, edina resna avtoriteta (poleg možakarjev, ki v belih haljah igrajo zdravnike v reklamah). Skratka, po že mnogokrat videnem vzorcu iz Hollywooda, herojski posameznik proti zlobni korporaciji. To je izgleda tako privlačno, tako imenitno je biti svoj mali privatni Batman, da so se v sveto vojno pognali tudi tisti, ki načeloma (sicer iz navade in zdolgočaseno) ob nedeljah „zaidejo“ v cerkev.
Na Facebooku se množi število „všečkov“, pa tudi bolj ali manj ogročenih člankov; vse za to, da se zaščiti ubogega g. Alojza. Povedali so mi sicer, da se on take zaščite ne brani, a prav dosti koristi od nje tudi nima. Kot se je dalo že javno prebrati, je bil obtožen očetovstva – in v imenu tega umaknjen najprej iz službe, nato pa še iz domovine. Če prav razumem, z namenom, da se zaščiti njegovo dobro ime in blagor vse skupnosti. Ampak tako razmišljanje je pač preveč dolgočasno, bolj privlačno je nasnovati idejo o znotrajcerkveni zaroti, privleči iz pozabe še glavnega slovenskega cerkvenega „bad guy-a“ in vse skupaj spremeniti v mineštro, ki se pridno kadi, dela meglo in vernike spira med sabo.
V središču pa je seveda zahteva po Resnici: vesoljna Slovenija ima pravico vedeti! Ali potem tudi soditi? Kaj pa, če je resnica bistveno bolj komplicirana in malo manj črno-bela kot si predstavljajo zagnane množice, če morda rani in v propad potegne za sabo še koga drugega poleg ubogega g. Lojzeta? Oče mi je nekoč rekel „resnica je mirna“ in razumel sem, da je fundamentalizem za (vso) resnico enak največji laži, saj zanika dostojanstvo. Kot velja „summma ius, summa iniuria.“
Je pa res dvoje. Naš cerkveni PR je spet popolnoma pogrnil na izpitu iz osnovnega sporazumevanja (razumem, zadeve so skrajno delikatne, ampak sprenevedava izjava ob momentu, ko že vrabci vse čivkajo, je slabša kot nič, saj le zmanjša kredibilnost).
In pa, sedanja vstaja ob zgodbi škofa Urana je v marsičem vstaja proti restavraciji klerikalizma, ki se v katoliških vrstah pridno krepi. V okviru vse bolj zaostrene delitve na „naše in njihove“ (kjer „naši“ bolj sledijo JJ-ju kot JK-ju) se vse bolj približujemo položaju izpred druge vojne. Upamo, da se ne bo treba klati med sabo, preden nas bo srečala pamet. Ko berem, kako si je OF zamislila sistematično čiščenje „terena“ po vojni, malce lažje razumem (sploh, če to pomnožimo še s petdeset leti sistematičnega zatiranja) da je katolištvo, ki je v Sloveniji preživelo totalitarizem, komajda kaj več od okostnjaka tradicije, antikomunizma in svetobežnosti. A ta „dahavec“ ni umrl, je preživel. Se že veselil svobode. A kaj ko je tam, namesto da bi mu dali izdaten obrok svobode misli, zraven pa še zdravilno injekcijo sodobne teologije, dobil okrog vratu težko ogrlico (ali raje verigo) finančnega povzpetništva in na noge okorne gojzarje restavracije predvojnega klerikalizma. Najbolj pa je strašljivo, da so za to posebej vneti mlajši.
S tega stališča je „glas ljudstva“ utemeljen in dobrodošel. Da se vzorec verovanja pri nas spremeni. Iz janzenističnega moralizma in administrativizma (krajše: farizejstva) v svobodno in ljubečo pripadnost Jezusu in njegovi Skupnosti. Skrbi pa me, da te spremembe ljudstvu ne bodo tako zelo všeč, kot se nadeja. Kolikor sem se pogovarjal z „vrhovi“, so oni te spremembe v glavah in praksi že naredili in so nesrečni, ker se širijo tako počasi. Če odštejemo nekaj starih grč na malo višjih položajih, se bo torej moralo spremeniti predvsem ljudstvo. Skrbi me, ker je pač tako, da je neizmerno lažje kot stopiti na pot svobode in odgovornosti, klikati všečke na razne neobvezujoče pobude in se zbirati v njihovem imenu. Prosto po evangeliju: žreti kruh pomnožen iz petih hlebov in pa skrit v množici rjoveti: „Križaj ga!“ Vseeno koga. Važno, da nismo mi krivi. In da muva.
Več komentarjev na Casnik.si
