Slavi KoširSlavi Košir
Aleš KarbaAleš Karba
Petra StoparPetra Stopar
Sveta maša v Rogatcu (foto: ARO)
Sveta maša v Rogatcu

Rogatec je gostil 34. srečanje PRO

Slovenija | 22.07.2012, 19:09

S slovesno sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Rogatcu se je začelo 34. srečanje prijateljev in poslušalcev Radia Ognjišče. „Potreben je umik od vrveža življenja, ki ga en ustvarjajo le drugi in nas potegnejo za seboj v ta vrtinec ampak ga ustvarjamo najprej sami s svojim naprezanjem po več in več. In ko se nam uspe izviti iz vrtinca norenja in ko se oddaljimo od vseh hrupov, ki nas obdajajo in vznemirjajo, lahko slišimo in vidimo sebe,“ je v nagovoru dejal glavni in odgovorni urednik Radia Ognjišče msgr. Franci Trstenjak.

Več kot 250 udeležencev se je v Rogatec pripeljalo z vlakom, še več pa se jih je na pot podalo z osebnimi avtomobili in dvema avtobusoma. Oboje so pričakali domačini, na čelu z nadžupnikom Andrejem Grobelnikom, županom Martinom Mikoličem in mnogimi farani, ki so po maši pred cerkvijo, ki je bila polna do zadnjega kotička pripravili pogostitev za vse udeležence.

Sicer pa je msgr. Trstenjak v nagovoru vse pozval, da naj molijo za nove duhovne poklice in da naj ne obsojajo duhovnikov zaradi njihovih slabosti. „In ko vas prosimo za odpuščanje vas tudi prosimo, da molite za nas, resnično molite za svoje dušne pastorje Molite za duhovnike, da bomo tako tudi po vaši molitvi prejeli od Boga razsvetljenje sv. Duha in potrebnih milosti, s pomočjo katerih bomo uspešnejši v nenehnem popravljanju samega sebe in se bomo bolj goreče prizadevali za to, da bomo oznanjevanje potrjevali s svojim življenjem, saj se tudi mi predobro zavedamo resničnosti besed, da besede mičejo, toda vzgledi vlečejo.“

Ob sklepu je spomnil tudi na današnjo misijonsko nedeljo ter vse povabil k darovanju in molitvi za misijonarje ter nagovor sklenil z besedami: „Vzemi si čas, da si vesel – to je glasba duše. Vzemi si čas, da ljubiš – ljubezen je pravo bogastvo življenja. Vzemi si čas, da gojiš prijateljstvo – to so vrata k sreči.“

Msgr. Franci Trstenjak
Msgr. Franci Trstenjak © ARO

Sveta maša v Rogatcu
Sveta maša v Rogatcu © ARO

Po maši so se udeleženci sprehodili do dvorca Strmol in si ga ogledali, potem pa nadaljevali s prijateljskim druženjem na občinskem dvorišču. V tem času smo predstavili film z letošnjih radijskih počitnic. V popoldnevu smo srečanje nadaljevali v muzeju na prostem, kjer bo potekala 14. tradicionalna etnološka prireditev Likof na taberhi. Prireditev sta pripravila Muzej na prostem Rogatec in Zveza društev upokojencev Kozjansko. O muzeju na prostem je objavljena predstavitev v julijski številki Ognjišča.

Pridiga msgr. Francija Trstenjaka pri sveti maši

Dragi prijatelji, dragi bratje in sestre v Kristusu!

Če bi nas zdaj novinarji vprašali, kaj smo si najprej in najlažje zapomnili ob poslušanju odlomkov Božje besede, bi najbž bilo največ odgovorov povezanih z Jezusovim naročilom: Malo se odpočijte! Nedvomno drži, da prav vsak potrebuje počitek. Vsak mora omogočiti sebi dnevno, tedensko, mesečno in tudi na letni ravni posebni čas, ko si obnovi in nabere moči, ko si povrne kondicijo, s katero zmore hiteti k načrtovanim ciljem, ko v veselju in zadovoljstvu izvršuje dolžnosti in odgovornosti, ko v potu svojega obraza pošteno in iskreno skrbi za vakdanji kruh. Vendar, ko govorimo o potrebnem počitku, ne smemo misliti zgolj in samo na telesno počivanje, ampak je vedno potrebno misliti tudi in predvsem na dušo in duha, ki še bolj kot telo ječita pod težo težav, skrbi in bridkosti življenja. Stara judovska modrost pravi: Če je telo slabotno, se lahko nasloni na duha, toda če je duh slab, na kaj se bo naslonil človek?

In počitek za dušo in duha bo, če se bomo znali in hoteli – po Jezusovem naročilu - umakniti v samoten kraj. Potreben je umik od vrveža življenja, ki ga ne ustvarjajo le drugi in nas potegnejo za seboj v ta vrtinec, ampak ga ustvarjamo najprej sami s svojim naprezanjem po več in več. In ko se nam uspe izviti iz vrtinca norenja in ko se oddaljimo od vseh hrupov, ki nas obdajajo in vznemirjajo, lahko slišimo in vidimo sebe. Slišimo in vidimo pa zato, ker najdemo in srečamo Stvarnika življenja, ker se zavemo njegove stalne navzočnosti in delovanja, zaradi česar je mogoče v Njem in z Njim umiriti dušo in duha, jima privoščiti počitek in s tem obdarovanost z novimi močmi. V samotnem kraju se znova in znova uresničuje psalmistovo spoznanje življenjske resnice, da je le Gospod naš pastir, ki nas vodi k vodam počitka in poživlja naše duše.

Ob Gospodovem naročilu potrebnega in blagoslovljenega počitka, ki nam je dobesedno pisano na kožo, pa ne smemo prezreti še drugih sporočil, ki nam jih danes prinaša Božja beseda. Za nas duhovnike je pravo spraševanje vesti in preverjanje duhovniškega poslanstva neizprosna Jeremijeva beseda, po kateri nam Vsemogočni žuga: Gorje pastirjem, ki pogubljajo in razganjajo ovce moje paše … in hkrati jasno pove: Vi ste razgnali moje ovce, jih razkropili in niste skrbeli zanje.

Če je nam duhovnikom všeč ali ne, si moramo priznati, da je tudi na nas krivda, morda celo velika krivda, ker ljudje zapuščajo Boga, ker se oddaljujejo od Cerkve, ker bežijo proč od vira življenja v polnosti, od studenca usmiljenja, ljubezni in dobrote. Gotovo naša krivda ni vzrok opuščanja verske prakse, je pa velikokrat žalostni povod.

Hkrati s priznanjem in obžalovanjem duhovniških napak in grehov, pa moramo duhovniki nenehno iskreno prositi odpuščanja tako Boga kot vas vernike, da nam odpustite naše nerodnosti, našo samovoljo in napuh, našo nevošljivost in privošljivost znotraj duhovniškega zbora, našo domišljavost, prevzetnost in celo vrsto karakternih lastnosti, s katerimi mečemo temno senco in madeže na duhovniško poslanstvo in s katerimi podžigamo vašo jezo, ogorčenje, razočaranje in žalost.

In ko vas prosimo za odpuščanje, vas tudi prosimo, da molite za nas, resnično molite za svoje dušne pastirje, molite za vse duhovnike, da bomo tako tudi po vaši molitvi prejeli od Boga razsvetljenje Svetega Duha in potrebnih milosti, s pomočjo katerih bomo uspešnejši v nenehnem popravljanju samega sebe, in si bomo bolj goreče prizadevali za to, da bomo oznanjevanje potrjevali s svojim življenjem, saj se tudi mi predobro zavedamo resničnosti besed, da besede mičejo, toda vzgledi vlečejo.

Naj vas k molitvi za duhovnike in seveda tudi za škofe spodbudijo besede iz knjige DUHOVNIK TRETJEGA TISOČLETJA, kjer avtor piše: Ko vidimo duhovnika, nam vera govori: to je Kristus. Izkušnja pa: to je človek in včasih revež. Ne čudite se. V duhovniku boste našli vse človeške slabosti. Ne more ubežati pred nalezljivostjo, dednostjo, bedo in grehom. Zaznamovan je s svojo družino, otroštvom, okoljem in časom. Ima svoje šibkosti, omejenosti in napake. Kot vsi ljudje ima svoje psihološke rane... Takšna je njegova osebna drama. Njegova vloga ga vedno presega. Razdeljen je namreč med prirojene slabosti, ki ga naredijo podobnega ljudem, in med Božji klic, ki ga povezuje s Kristusom. Razpet je med tem svetom, ki mu še vedno pripada s svojimi mesenimi vezmi, in nebeškim kraljestvom, ki mu pripada po svojem služenju.“ In avtor nekaj vrstic za tem omeni pomenljive besede svetega Frančiška Asiškega: „Gospod mi je podaril veliko zaupanje v duhovnike. Čeprav so me preganjali, sem še vedno iskal zavetje pri njih“.

Ko vas danes, dragi prijatelji, prosim za molitveno podporo duhovnikov, vam želim iz omenjene knjige prebrati še eno zelo preprosto in globoko misel, ki jo je izrekel neki škof pred svojo smrtjo: „Ker smo duhovniki, bi morali biti boljši kot drugi. Toda smo ljudje kakor drugi, skušani kakor drugi, pomanjkljivi kakor drugi. Toda prosim vas, ko boste videli naše pomanjkljivosti in grehe, nas ne sodite, to bo storil Bog. Ne sodite, temveč za nas molite. Če bi vsi ti, ki nas kritizirajo za nas molili, bi hitro postali svetniki. In predvsem, ne pustite nas samih“.

Dragi verniki, slišite naše prošnje glas, zato naj se tudi po vaši vztrajni in zavzeti molitvi zgodi in uresniči, da bomo duhovniki – po besedi blaženega škofa Slomška - mili v pogledu, preprosti v obnašanju, dobri v namenih, trdni v zaupanju, molčeči v dobrotljivosti, junaški v trpljenju, delavni v miru ter v vsem in vedno zakoreninjeni v Bogu.

V slišani današnji Božji besedi odkrijemo še eno pomembno sporočilo, ki ga ne smemo preslišati in prezreti, ampak si ga zelo vzeti k srcu in iskati načine, kako ga čim bolj učinkovito uresničiti v življenju. To sporočilo nam prinaša evangeljski stavek: Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnoge stvari.

Najprej lahko to sporočilo obrnemo na naš slovenski prostor, kjer postaja množica brez pastirja iz dneva dan večja, saj se mnogi odvračajo od Kristusa in živijo, kakor da evangelija sploh ne poznajo. Najprej jim bodimo vsi skupaj priče božjega usmiljenja s tem in tako, da ne nosimo le krščanskega imena, ampak da tudi kristjani v resnici smo kot je dejal sv. Ignacij Antiohijski.

Druga naloga, ki jo prinaša sporočilo o množici brez pastirja, je zavzeto, vztrajno in goreče delo in molitev za nove duhovniške poklice, ki se bodo po posvečenju – po besedi papeža Benedikta XVI. - odpravili na pot, da bi ljudi vodili iz puščave proti kraju življenja, proti prijateljstvu z Božjim Sinom, ki nam daje življenje v polnosti. Več kot zgovorna je beseda blaženega papeža Janeza Pavla II., ki je rekel: „Če primanjkuje duhovnikov, primanjkuje Jezusa, primanjkuje svete evharistije, primanjkuje odpuščanja. Krščansko občestvo ne more ravnodušno in brezbrižno sprejemati upadanja število duhovniških poklicev“. K tej misli pa še dodajmo jasno besedo Jeana Vaniera, ustanovitelja gibanja Vera in luč, ki je zapisal: „Če ni duhovniških poklicev, morajo laiki pasti na kolena in prositi Boga, da jim pošlje številne duhovnike. Če bo želja laikov dovolj močna, bo to vzbudilo duhovniške poklice. Takoj ko bodo laiki začeli misliti, da so sami sebi dovolj, od telesa odrežemo glavni ud. Ni Cerkve brez duhovnikov“.

Tretja naloga, ki jo lahko odkrijemo v „množici brez pastirja, ki se je Jezusu zasmilila“, pa je solidarnost z našimi misijonarji in h kateri nas spodbuja današnja Krištofova nedelja z akcijo MIVA. Ko darujemo za vsak srečno prevožen kilometer, pomagamo pri nakupu potrebnih vozil za naše misijonarje. Prav s pomočjo vozil lahko misijonarji nekoliko lažje, hitrejše in tudi uspešnejše po zgledu svetega Krištofa rešujejo ljudi z brega bede na breg rešitve, iz životarjenja k osnovni blaginji, iz bolezni k zdravju, iz nepismenosti k izobrazbi, iz osame in pozabljenosti v življenjsko dogajanje. Miva nam danes trka na srce: Z veseljem darujmo, življenja rešujmo!

In ker je danes v nadžupniji Rogatec 34. srečanje prijateljev, dobrotnikov in poslušalcev Radia Ognjišče, naj sklenem to skromno premišljevanje s preprosto spodbudo, ki lahko rodi bogate sadove, če jo bomo upoštevali: Vzemi si čas, da si vesel – to je glasba duše. Vzemi si čas, da ljubiš – ljubezen je pravo bogastvo življenja. Vzemi si čas, da gojiš prijateljstvo – to so vrata k sreči.

Nadžupnija Rogatec se omenja konec 14. stoletja, prav tako župnijska cerkev. Zdajšnja je bila zidana sredi 18. stoletja in posvečena leta 1760. Njen zavetnik je apostol Jernej. Župnija ima tri podružnice: cerkev svetega Donata na Donački gori iz leta 1756, cerkev svete Hijacinte Marescotti iz prve polovice 18. stoletja in cerkev svetega Jurija, ki je bila zidana v 14. ali 15. stoletju. Nadžupnija Rogatec je rojstna župnija ljubljanskega nadškofa metropolita dr. Antona Stresa. Župnijo vodi župnik Andrej Grobelnik, ki je poznan po svojem izostrenem čutu za ohranjanje kulturne dediščine, za kar je v letu 2009 prejel Steletovo priznanje.

Dvorec Strmol se prvič omenja leta 1436, ko je bil še obrambni stolp, ki so ga Celjski grofje podelili Jakobu Strmolskemu iz Cerkelj na Gorenjskem. Pozneje se je razvil v graščino. Skozi čas je dvorec menjal mnogo lastnikov. Tako so ga konec 16. stoletja kupili Auerspergi in za njimi Frankopani. Leta 1620 ga je kupil Jurij Reising von Hartenstein, 1730 ga je podedovala Marija Izabela Petač in ga dala v zakup za več desetletij družini von der Durr und Egkh. Leta 1804 ga je kupil baron Wintershofen, nato pa Windischgrätzi. Leta 2003 je bil dvorec obnovljen in razglašen za kulturni spomenik.

Slovenija, Radijski utrip, Cerkev na Slovenskem, Srečanja PRO
Luščena prosena kaša (photo: Naša super hrana) Luščena prosena kaša (photo: Naša super hrana)

Kako pravilno skuhati proseno kašo?

»Najbolj važno je znati pravilno skuhati samo kašo, recepti za jedi iz nje se potem kar sami zvrstijo,« je v Svetovalnici spomnila naša gostja Mirjam Kopše. In dodala: »Tudi sama dolgo nisem ...