Msgr. Mupendawatu: Pravica do zdravja ostaja mrtva črka

Svet | 14.07.2012, 11:05

Več kot milijarda dvesto tisoč oseb na svetu, velik del teh so otroci in ženske, nima dostopa do zdravstvene oskrbe. To pomeni, da je pravica do zdravja, ki jo je Splošna deklaracija o človekovih pravicah tako močno poudarila, dejansko ostala mrtva črka, je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano zatrdil msgr. Jean-Marie Mupendawatu, tajnik Papeškega sveta za zdravstvene delavce.

Po njegovih besedah se razmere, kljub prizadevanju različnih ustanov, ne izboljšujejo. Razlogov za to je več: od revščine do skrajnega pomanjkanja; od trgovinske miselnosti, ki prevladuje na zdravstvenem področju, do nečloveškega pojmovanja zdravja kot izkoriščevalskega posla; od nezadostnega solidarnostnega poseganja državnih ustanov do nesposobnosti ali pomanjkanja volje za razvoj zdravstvene politike brez meja. Delovanje Cerkve na tem področju je vedno močnejše, a se mora spoprijemati z vrsto ovir, ki presenečajo in dajo misliti.

Ob vprašanju, za kakšno vrsto ovir gre, Mupendawatu naredi primerjavo med katoliško Cerkvijo in več kot 120.000 socialnih zdravstvenih organizacij po svetu. Cerkev v mnogih gospodarsko šibkih državah predstavlja ključnega partnerja državi pri oblikovanju zdravstvenih storitev. Vse ostale organizacije pa delujejo tudi na oddaljenih območjih in v korist najrevnejšega prebivalstva. Nedvomno gre za veliko delo, ki omogoča splošen dostop do zdravstvenih uslug. To bi si po Mupendawatujevih besedah zaslužilo vse priznanje in podporo vlad in mednarodne skupnosti, če ne bi ves čas pomenilo sodelovanje v dejavnostih, ki so moralno nesprejemljive. Kot primer navaja Afriko. Afriške kulture so znane po ljubezni in pospeševanju življenja. Danes pa smo priča širjenju miselnosti, ki je nasprotna življenju in jo pogosto promovirajo in vsiljujejo mednarodni organizmi preko sprejemanja proti-življenjskih zakonov, kot je to na primer legalizacija splava, vključena v Maputski protokol. Opaziti je pomanjkanje jasne etike na mednarodnih srečanjih in celo nejasen jezik, ki vnaša vrednote, nasprotne katoliški morali. Tudi papež je glede tega večkrat izpostavil vprašanje glede tako imenovanega reproduktivnega zdravja, ki pa uporablja predvsem umetne tehnike oploditve in dopušča uničenje zarodkov, ali glede legalizacije evtanazije.

Delovanje Cerkve na tem področju je temeljnega pomena, vendar pa samo po sebi ne zadostuje, nadaljuje msgr. Mupendawatu. Spomni, da ravno od tu tudi izvira zaskrbljenost Benedikta XVI. glede številnih oseb, ki nimajo dostopa do zdravstvene oskrbe. Papež poziva ravno k večjemu prizadevanju na vseh ravneh, da bi pravica do zdravja bila zares konkretna. To kaže na potrebo po globalni solidarnosti, kjer države z visokim dohodkom ne le obljubijo, ampak tudi dejansko uresničijo svojo zavezanost glede razvojne pomoči. Razvoj na svetovni ravni ne more biti samo stvar prizadevanja ene države, ampak zahteva podporo civilne družbe in različnih združenih stvarnosti, katerih prispevek k zagotavljanju zdravstvenih uslug je temeljnega pomena. Kot predlaga papež, morajo države v skladu z načelom subsidiarnosti sprejeti in podpreti iniciative, ki prihajajo iz različnih družbenih sil in združujejo spontanost in bližino do pomoči potrebnih ljudi. Papež prav tako izpostavlja, da je na področju zdravja, ki je sestavni del posameznikovega bivanja in skupnega dobrega, pomembno vzpostaviti resnično pravičnost, ki vsem zagotavljala ustrezno oskrbo. Iz tega sledi, da se področju zdravja ne morejo odvzeti moralna pravila, saj ga ta vodijo in usmerjajo, da ne bi postal nečloveški.

Vir: Radio Vatikan