Urška Makovec
Veseli se, hči sionska!
Matjaž Merljak
Kar nekaj svojega življenja sem preživela med Slovenci v izseljenstvu – na Dunaju, v Belgiji, Luksemburgu, Franciji, Nemčiji, Torontu, Argentini. Ko se sprašujem, katere so njihove skupne lastnosti in po čem sem si jih zapomnila, mi naprej pride na misel veselje, dobra volja.
Kljub stalno prisotnem hrepenenju po domovini, kljub življenju, ki je v mnogih primerih težje, kot življenje, ki ga živimo v Sloveniji, sem v naših izseljencih vedno našla neizmerno voljo do življenja, bolj ali manj očitno radost, močno željo nekaj narediti iz svojega življenja.
Nič čudnega! Ko se človek odpravi iz varnega domačega zavetja v širni svet, pa naj bo to iz političnih, izobraževalnih ali ekonomskih razlogov, pot ni postlana s cvetjem. Zahteva trdnega, odločnega človeka, pripravljenega na žrtev in hkrati željnega novih izzivov.
Slovenija je te lastnosti v sedemdesetih letih mrtvila izgubila in prav rojaki po svetu so tisti, ki ji lahko vse to pomagajo vrniti. Res je domovina odrivala od sebe svoje dobre sinove in še vedno se tega ni čisto odvadila, a brez skupnih moči vseh treh Slovenij, matične, zamejske in izseljenske bo potrebovala veliko več časa, da se izkoplje iz malodušja. Tu, dragi bratje in sestre, smo vsi potrebni domovini! Da ji vrnemo veselje do življenja, radost, da ji pokažemo, kaj je volja do dela, odgovornost, želja po znanju, novih svetovih.
Naj bo letošnja Nedelja Slovencev po svetu posvečena molitvi za veselje! Da ga nikoli ne bi zmanjkalo, ne med vami ne med nami – veselja do življenja, bližnjih, domovine. Le z njim bomo lahko Slovenijo in svet naredili lepši! Bog vas živi, dragi rojaki doma in po svetu!
