Maja MorelaMaja Morela
Marko ZupanMarko Zupan
Petra StoparPetra Stopar

Škof Štumpf daroval slovesno sv. mašo ob stoletnici posvetitve stolnice

Cerkev na Slovenskem | 26.07.2012, 19:10 Petra Stopar

Ob 100-letnici posvetitve nove stolne cerkve v Murski Soboti je murskosoboški škof Peter Štumpf daroval slovesno sveto mašo, pri kateri je poudaril pomen stolnice kot sakralnega objekta za obhajanje evharistične skrivnosti in srečanje s Kristusom.

V nadaljevanju lahko nagovor škofa Petra Štumpfa tudi preberete …

Današnja liturgična slovesnost na obletnico posvetitve stolne cerkve sv. Nikolaja nas ne spominja samo na dogodke izpred stotih let, ko je sombotelski škof Janos Mikes blagoslovil in mazil oltar in stene tega svetišča. Praznik posvetitve nam oznanja veliko resnico: »Živi, vsemogočni Bog je tukaj. V tej cerkvi, v tem tabernaklju.« Že tisoč let na tem kraju stoji cerkev, ki je v stoletjih spreminjala svojo podobo in jo bo prav gotovo še spreminjala. Z evangelistom Janezom lahko ponosno rečemo: »Naši očetje so molili Boga na tem mestu. Molili so ga v duhu in resnici« (prim. Jn 4, 20, 23).

Vedno ko prihajamo k sveti maši ali k molitvi, osebni in skupni, vstopamo v skrivnost Cerkve. Njeni ustanovitelji nismo ljudje. Ustanovitelj je Jezus Kristus. Cerkev je njegova. Na križu jo je rodil iz svoje, prebodene, srčne strani. Za Cerkev je prelil vso svojo kri.

Vidna znamenja Cerkve so svetišča, ki jim tudi pravimo cerkve ali cerkvice. To so kraji, kamor prihajamo k bogoslužju Jezusovi učenci. V vsaki cerkvi, stolni ali župnijski, majhni ali veliki, skromni ali veličastni, najdemo resnico o Bogu, smo deležni njegovih nadnaravnih darov. V cerkvi nas Bog sprejema in zbira. Tukaj nas nagovarja, nam odpušča, se nam podarja, ostaja z nami. Prav zato cerkev ni prostor kot so vsi drugi. V cerkev vstopamo z vero, s spoštovanjem. Zaradi Božje navzočnosti v cerkvi ne moremo početi karkoli takega, kar bi pomenilo žalitev Boga in njegove svetosti. V cerkev ne moremo vstopati neprimerno oblečeni, kot je to primerno samo za plažo ali rekreacijo. To je hiša dostojanstva, molitve in miru. To, kar se dogaja v cerkvi, mora postajati model za normalnost zunaj, v družbi.

V stolnici se opravlja tudi uradna molitev Cerkve, ki ji pravimo liturgija. Ta dobi najvišji izraz v pontifikalnih svetih mašah škofa ordinarija, ki ima tukaj svoj sedež ali katedro, odkoder uči resnico evangelija, morale, cerkvenega nauka. Zato je ta cerkev od ustanovitve soboške škofije, 7. aprila 2006, stolna cerkev ali katedrala. Bogoslužje, ki ga v tej cerkvi obhaja škof, je zato vedno slovesno in veličastno. Na zunaj pomeni veličastje Boga, ki mu dajejo slavo in hvalo nešteti zbori angelov ter drugih nebeščanov. Škofovo bogoslužje nam razodeva starodavnost in častitljivost Katoliške Cerkve.

Mnoge generacije kristjanov so stoletja pred nami prihajale na ta kraj. Bogoslužje jim je ohranjalo trdno in neomajno vero, zato liturgije ne moremo spreminjati iz generacije v generacijo. Kamorkoli pridemo se lahko počutimo domače prav zaradi liturgije, ki je povsod enaka. Sveti oče Benedikt XVI. nas uči, da ne ustvarjamo mi liturgije, ampak vstopamo v liturgijo. Liturgija nas presega. Popolni gospodar nad liturgijo je samo Bog. Ne škof, ne duhovniki, nismo gospodarji liturgije. In zato je ne smemo spreminjati kot bi se nam zahotelo. Vernik, ki prisostvuje bogoslužju tukaj v Soboti ali v Pekingu, Tokiu ali Madagaskarju, skratka kjerkoli po svetu, mora biti povsem miren in moralno gotov, da je povezan s Katoliško cerkvijo preteklih, današnjih ali prihodnjih dni. S Cerkvijo, ki je večna in je povsod po svetu zedinjena z naslednikom apostola Petra, papežem, in jo vodijo škofje.

Tudi v naši soboški stolnici moramo ohranjati vse te kriterije liturgije. Naša stolna cerkev je zato mati vseh cerkva v škofiji. Ona je model vsem župnijskim cerkvam, kakšna mora biti liturgija.

Ko so pred stotimi leti dokončali gradnjo cerkve, so bili ljudje veseli zaradi dela, ki so ga opravili. Ponos, da so zmogli, jih je še bolj povezal v župnijsko skupnost. Lahko so spoznali, da so postali sodržavljani svetih in Božji domačini, zidani na temelju apostolov in prerokov. Glavni vogelni kamen je sam Jezus Kristus. Na njem je župnija rasla in dozorela za škofijsko središče. Vsi smo se vzidali v Božje bivališče v Duhu (prim. Ef 2, 19-22).

Prav te dni lahko ponovno vidimo, kako težko je razumeti Cerkev. Z ene strani sveta, z druge pa grešna. Mnogi, med njimi tudi kristjani, v Cerkvi ne vidijo drugega kot človeško ustanovo, ki je polna grehov. Medijsko mnenje Cerkev postavlja na dno družbe. Kakšni celo smatrajo za državljansko dolžnost, da »sovražijo Cerkev«. Zbeganost je velika. Kardinal Angelo Sodano je ob škofovskem posvečenju nuncija Jurkoviča dejal: »Če je Cerkev še tako raztrgana od grehov, zgrbana, starikava, ostaja vendarle mati.«

Drugi vatikanski koncil uči, da je Cerkev zakrament odrešenja. To pomeni, kar je učil že sveti Avguštin, da ni zveličanja brez Cerkve. Zato je Cerkev mati, ki nas s krstom rodi za večno življenje in z ostalimi zakramenti krepi na poti do nebes. Brez Cerkve ne moremo priti do resničnega Kristusa in tudi brez Kristusa ni Cerkve. Ta resničnost nas zelo določa. To pomeni, kako smo sploh lahko kristjani. Vse, kar se dogaja v Cerkvi, mora voditi h Kristusu najprej nas, ki verujemo, pa tudi vse, ki še nimajo daru vere. V Cerkev ne vstopamo preko seminarjev, predavanj, umetnosti ali znanosti. V Cerkev vstopamo preko krsta. S krstom se v nas prične Božje življenje. Najprej moramo biti torej duhovno živahni, da lahko sploh kaj storimo v Cerkvi. Duhovno mrtvi ne morejo za Cerkev narediti nič.

Vsak greh v duši ubija Božje življenje. Zato tudi vsa dejanja za Cerkev izgubijo vrednost, ker nimajo v sebi Božjega življenja. Naša prva skrb mora biti v tem, da v sebi ohranjamo Božje življenje. Ne smemo biti pri sveti maši in iti k svetemu obhajilu brez Božjega življenja v sebi. Vztrajanje v grehu pomeni duhovno smrt. Bog od nas pričakuje, da se borimo za življenje. Tudi če nenehno padamo v grešna dejanja, nenehno vstajajmo. Malodušje je zmaga hudega duha. Znani duhovnik in profesor klasičnih jezikov Otmar Črnilogar je dejal, da imamo zato spovednice, te svete temne čumnate, da v njih spoznavamo svojo bedo in v sebi obnavljamo novo svetost za Boga.

Sveti Nikolaj, zavetnik te stolne cerkve, je v sebi ohranjal Božje življenje tako, da je bil dober. Iskal je načine, kako pomagati ljudem. Ni bil naivna dobričina. Bil pa je dober pravičnik, ki je znal razločevati med dobrim in zlim. Kot škof je bil dober duhovni zidar. Znal je žive kamne – svoje vernike – sestavljati v duhovno zgradbo, Cerkev, ki se je Gospod Jezus ni sramoval.

Devica Marija je enkratna, živa Cerkev, kajti v njenem telesu je zaradi njene vere Bog našel prijetno bivališče. V njej zremo podobo popolne Cerkve in se nenehno sprašujemo, kakšni bi morali biti. Marija je Mati Jezusa Kristusa, je Mati Cerkve in tudi Mati vseh nas. Njej zaupamo vsa naša bogoslužja v tej stolnici, da bi soboška škofija vedno bolj postajala živa Cerkev, všečna Gospodu Jezusu Kristusu.

Zares, kako častitljiv je ta kraj. Soboška stolnica ni nič drugega kot Božja hiša in to so nebeška vrata, skozi katera smo vstopili. Tukaj je naš Gospod Bog, njemu gre vsa hvala in zahvala za velike reči, ki jih je v teh stotih letih storil med nami (prim. 1 Mz 28, 11-18). Amen.

msgr. dr. Peter Štumpf

murskosoboški škof

Cerkev na Slovenskem, Škofovska konferenca
Carlo Acutis (photo: ) Carlo Acutis (photo: )

Carlo Acutis bo razglašen za svetnika

Papež Frančišek je odobril čudež po blaženem Carlu Acutisu in s tem odprl pot njegovi kanonizaciji, so spočili iz Vatikana. Datum kanonizacije še ni znan.

Člani misijonske ekipe Župnije Rakovnik v studiu Radia Ognjišče (photo: RO) Člani misijonske ekipe Župnije Rakovnik v studiu Radia Ognjišče (photo: RO)

Na Rakovniku praznik župnije in salezijanske skupnosti

Praznovanje 100. obletnice posvetitve župnijske in romarske cerkve Marije Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani zaznamuje dogajanje, v ospredju katerega sta vzgoja za salezijanske vrednote, krepitev ...