Matija Gabrovšek
Kakor v nebesih, tako na zemlji
Jože Bartolj
Naj se zgodi božja volja. A na zemlji se vse prevečkrat požvižgamo nanjo. Ne le navadni smrtniki, temveč pogosto tudi same božje ustanove.
Ko je pred dobrim letom v javnosti odjeknila afera z zadolženostjo mariborske nadškofije, smo se mnogi spraševali, kako se bo slovenska Cerkev odzvala nanjo. V tistih dneh sem zapisal takole: “Danes lahko samo molimo, da bosta nadškofija in slovenska Cerkev v nastali situaciji ravnali tako, kot se za božjo ustanovo spodobi – samokritično, ponižno in z iskrenim namenom zadevo speljati čim manj boleče za upnike, vernike in duhovnike v župnijah.” Dobro leto kasneje lahko ugotovimo, da se je Cerkev sicer v resnici odzvala samokritično in ponižno, tudi z namenom zadevo speljati kar najmanj boleče, a predvsem zase. Z drugimi besedami, smer je bila prava, mera pa v očitnem neskladju s težo bremena. Kar navsezadnje potrjujejo tudi sicer redki, a zato tem bolj vidni pozivi nekaterih duhovnikov.
Kakor v državi, tako v Cerkvi
Kar nekajkrat je slovenska Cerkev obžalovala dogodke, a dlje od obžalovanja v stavku ali dveh ni šlo. Kar je ob dejstvu, da je pri aferi šlo za najodmevnejši dogodek v slovenski Cerkvi v zadnjih letih, seveda mnogo premalo. Če ravnanje Cerkve primerjamo z ravnanji udeležencev v tajkunskih aferah, pravzaprav ugotovimo, da se ravnanje vrha Cerkve ne razlikuje mnogo od ravnanja nekaterih izmed padlih tajkunov. Tudi Hilda Tovšak je obžalovala svoje napake.
Pri vsem skupaj pa je propad podjetij v lasti mariborske nadškofije le vrh ledene gore, zgolj logična posledica nekritičnega jezdenja na varljivih valovih pohlepa, povsem enako, kot pri podjetjih, ki so propadla zaradi pohlepa tajkunov. A tu se v resnici podobnost ne neha, temveč šele začne. Mnogo zgodb je bilo v preteklih letih, še za časa cvetočega gospodarstva in nenehne rasti, o slabem ravnanju z delavci. Ne le v propadlih gradbenih velikanih, da ne bo pomote, ampak o slabem ravnanju z delavci v “božjih vinogradih”. Zgodb, za katere so slišali običajni verniki in so zelo verjetno prišle tudi na prenekatero uho v vrhu mariborske nadškofije. Pa se ni zgodilo nič. Ne pred desetletjem, ne lani in ne letos. Če bi lahko še nekako razumeli, da se je Cerkev v zanosu nekoliko spozabila in skočila na vrtiljak nenehne gospodarske rasti, pa je toleranca do grdega ravnanja z ljudmi popolnoma nerazumljiva in nesprejemljiva.
Kaj storiti?
Precej enostavno je ugotoviti, da se Cerkev na afero ni ustrezno odzvala. Težje pa je določiti, kako bi morala ukrepati. Kazenska odgovornost krivcev seveda ni v rokah Cerkve, temveč države in njenih organov. Bi se pa zato Cerkev, ki se predstavlja in tudi je moralna avtoriteta, morala bolj jasno opredeliti glede moralne odgovornosti. Ne le z upokojitvami in degradacijami najbolj odgovornih, temveč z jasno besedo, kaj je bilo narobe in zakaj. Šele, ko bi pred duhovniki, verniki in ne nazadnje tudi pred širšo javnostjo odkrito in brez zadržkov položili račune, bi obžalovanje dobilo potrebno težo.
A zdi se, da zaenkrat Cerkev bolj stavi na besede dr. Štuheca, ki jih je pred TV gledalci citirala Marta Kos: “Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to.”
Več komentarjev na Casnik.si
