Tišina in beseda
| 08.05.2012, 15:16 Blaž Lesnik
Vatikan molči, slovenska Cerkev zanika, Cerkvene sodne postopke bodo morda sprožili v Rimu, Nekdanjima nadškofoma pokora iz Vatikana, vrh RKC se dela, kot da se ni zgodilo nič - to so le trije naslovi iz današnjih naslovnic. Medijski vihar je završal včeraj zjutraj, ko je časopisna hiša Delo objavila novico o tako imenovanem vatikanskem dekretu.
S tem dekretom naj bi Vatikan dvema nadškofoma odvzel škofovski palici, s tem pa tudi omejil njuni maševanji le na prostore znotraj samostanskih zidov. V medijskem poročanju je moč razbrati tudi namigovanja na to, da je vatikanski ukrep odgovor na nezmožnost vrha slovenske Cerkve udariti po mizi zaradi finančnega zloma nadškofije Maribor.
S hitrostjo elektronskih medijev je novica obšla Slovenijo – dala netivo tistemu delu javnosti, ki po „uradni dolžnosti“ udriha čez Cerkev, oplazila množice, ki so sredi borbe vsakdanjika skomignile z rameni in nas skupaj z verniki in člani katoliške Cerkve pustila zmedene, polne ugibanj, kaj je res in kaj ne. Novica je dosegla učinek. Minilo je celo dopoldne in še malo čez, ko je prišel odgovor. Tiskovni urad Škofovske konference je obstoj dekreta o kaznovanju nadškofov zanikal in pojasnil, da sta se nadškofa Uran in Kramberger (v skladu s kanonom 401 Zakonika cerkvenega prava) odpovedala svoji službi in se umaknila iz javnosti že pred časom. Slovenska škofovska konferenca torej v zvezi z imenovanima nadškofoma ni prejela nobenega dekreta glede umika ali sankcij. Precej skopo, a jasno pojasnilo, ki pa v javnosti ni doseglo učinka. Poročanja mnogih medijev so namreč to pojasnilo povsem relativizirala, ga ovrgla, češ da gre za sprenevedanje, ali pa celo prezrla. Pri tem se je v splošni javnosti ustvaril vtis, da gre za nekaj sumljivega, da se nekaj prikriva oziroma skuša spraviti pod preprogo. Komu verjeti? Senzacionalni objavi o obstoju dekreta, ki – mimogrede - seveda ne navaja vira, pa bi ga, če bi želela biti novica verodostojna, morala, ali razlagi škofovske konference, ki pa deluje matematično hladno in vzvišeno, hkrati pa zaradi skopo odmerjenih besed pušča vprašanja odprta: vsaj to, zakaj je tako dolgo kovala odgovor?
Da gre pri poročanju časnika Delo za ustvarjanje senzacije, kjer je v ospredju napihnjena vsebina na trhlih nogah, je po današnjem odzivu nadškofov Stresa in Turnška, jasno. Vprašanje iskanja resnice in dobrega, ki bi moralo spremljati vsakega novinarja, je tu postavljeno na drugo ali tretje mesto. Novinarstvo je namreč najprej in predvsem zavezano resnici, bistvo novinarstva pa je v preverjanju informacij, v verifikaciji. Novinarji morajo biti svobodni, kar pomeni tudi, da delajo v skladu s svojo vestjo. V okrožnici Sijaj resnice blaženi papež Janez Pavel II. piše: „Da bi človek imel dobro vest, mora seveda iskati resnico in mora soditi po tej resnici. Kakor pravi apostol Pavel, mora vest razsvetljevati Sveti Duh, biti mora „čista“, ne sme zvijačno pačiti božjo besedo, ampak mora jasno oznanjati resnico.“ Pri profesionalnem novinarstvu to seveda velja tudi za vsako navadno besedo, ki naj bi odsevala resnico.
Za senzacionalno BESEDO pa v odzivu nanjo naletimo na TIŠINO. Gre za način, ki se ga še zelo dobro spominjamo izpred dobrega leta, ko je iz italijanskega L'Espressa treščila novica o finančnem polomu mariborske nadškofije. Ta se je ovila v molk in zelo počasi so curljala sporočila za javnost, ki jih je bilo treba sestavljali košček za koščkom.
Tišina in beseda. Papež Benedikt XVI. je za letošnji svetovni dan sredstev družbenega obveščanja napisal poslanico s prav takim naslovom. Tišina in beseda: pot evangelizacije. V njej papež osvetli odnos med tišino in besedo kot dvema momentoma komunikacije, ki morata biti v ravnovesju, si slediti in dopolnjevati, da bi se dosegla pristen dialog in globoka bližina med osebami. Kadar se beseda in tišina medsebojno izključujeta, se komunikacija poslabša, bodisi zato, ker pride do nekakšne omame (v primeru prevlade besede), bodisi zato, ker se ustvarja hladna atmosfera (v primeru prevlade tišine). Zato, pravi papež, moramo ustvarjati spodbudno okolje, kot neke vrste „ekosistem“, v katerem bodo tišina, besede, slike in zvoki lahko med seboj uravnoteženi.
Lahko se torej vprašamo, ali pri perečih vprašanjih – denimo glede finančnega poloma mariborske škofije - Cerkvi na slovenskem uspe ustvarjati takšen ekosistem komuniciranja. Da bi pri teh konkretnih vprašanjih prevladovale konkretne besede in odgovori, se ni bati. Bolj je morda blizu resnici stavek iz enega današnjih komentarjev: "Morda zato tudi ni vse tako, kot v teh dneh v zvezi s Cerkvijo in nekaterimi škofi poročamo mediji, a tako počnemo tudi zato, ker se cerkveno vodstvo na vse pretege in vnaprej brani neprijetnih medijskih vprašanj."
Takšno poročanje medijev vsekakor ne odvezuje krivde zaradi neprofesionalnega poročanja, a hkrati so vsa ta neprijetna vprašanja res neizbežna.
Današnji izjavi nadškofov dr. Antona Stresa dr. Marjana Turnška sta – kot je pokazalo tudi zanimanje medijev - nujno potrebni in dobrodošli. Kljub temu, da je bilo pojasnilo podano že včeraj, v takšnih primerih ni odveč dodatna razjasnitev in odgovori novinarjem. Morda Cerkev tega v preteklosti ni bila vajena, a časi se spreminjajo in zahtevajo od vseh nas drugačne in nove načine razmišljanja in ravnanja. Ali kot velja tudi za odgovor na splošno gospodarsko, finančno, okoljsko in moralno krizo, v kateri se nahajamo – ki je hkrati tudi velikanska priložnost za rast: Zadnji čas je, da zagrizemo v spremembe in začnemo spreminjati - najprej sebe.
