5. dan radijskega misijona: Zavarujmo malim poti!

Cerkev na Slovenskem | 29.03.2012, 22:25

V večeru 5. dne radijskega misijona smo se na okrogli mizi o človekoljubju pogovarjali s frančiškanom p. Marijem Osredkarjem ter z ženo, ki neguje bolnega moža, go. Mirko Grobovšek in dolgoletno voditeljico župnijske Karitas go. Ano Stepančič.

P. Mari Osredkar je poudaril: „Človekoljubje pomeni, imeti rad. Že dolgo me nagovarja napis nad vratci tabernaklja Plečnikove cerkve v Šiški: „Vstal sem in sem še s teboj.“ Ko razmišljam, v čem se kaže Božja ljubezen do človeka, sem čedalje bolj prepričan, da „rad imeti“ pomeni biti človeku blizu. Bog je izkazal svojo ljubezen do človeka s tem, da mu je postal enak. V vsem, razen v grehu, kot pravi pismo Hebrejcem. Bistvo Božjega odrešenja človeka je v tem, da je Bog postal človek do zadnje podrobnosti, enak celo do take podrobnosti, da se je rodil, kakor vsak izmed nas in je sprejel trpljenje in smrt, kakor vsak izmed nas.“

Go. Mirka Grobovšek se je najprej srečala z boleznijo očeta, pred leti pa se je soočila še s preizkušnjo, ko je hudo zbolel mož. Iskreno je spregovorila:„V letih služenja in predanosti sem odkrivala pravi pomen ljubezni. Tiste, ki sva si jo izrekla v zaobljubi pri sklenitvi zakramenta svetega zakona.“ Bistvo krščanskega zakona je neločljivost.

Dvajset let že svoj čas, ob vodenju župnijske Karitas, pomoči potrebnim, daruje go. Ana Stepančič.

„V začetnih letih sodelovanja, je opisovala go. Ana, so ljudje hodili predvsem po materialno pomoč. Vse bolj pa so se kazale potrebe tudi po človekoljubju, po pozornosti do sočloveka. Ljudje so zelo hvaležni za pogovor, za zanimanje in sploh širši človeški odnos, ki ga zgradimo z nekaterimi, ki pridejo k nam po pomoč.“

Preprosto rečeno, toliko ljubiš, kolikor si za koga vzameš časa. Človeku najlažje pomagamo, če se mu približamo tako, da mu postanemo podobni, celo enaki. Drugače povedano, poudari p. Mari: „Človeku prinašamo življenje, če se mu približamo.

Posnetku pogovora o človekoljubju lahko prisluhnete v audio arhivu!

Ko pošteni molčijo, razbojniki uspevajo

p. Pavle Jakop, nosilec osrednjega misijonskega pogovora ob 17. uri je spregovoril na temo: "Ko pošteni molčijo, razbojniki uspevajo". P. Pavle je začel s konkretnim dogodkom iz Cerkve, ko nemški škofje na pragu druge svetovne vojne niso imeli dovolj poguma, da bi povzdignili glas proti Hitlerjevem klicu na vojno. Niso si upali postaviti za ubogega v družbi, ampak so konformistično sklonili glavo.

P. Pavle Jakop je v nadaljevanju ponudil razmislek o stanju danes, ko se kažejo rezultati pretiranega individualizma, ki jih vsak izkorišča zgolj zase in svojo korist. Po njegovih besedah gre za "bolno stanja naše civilizacije in v njem podivjanega jaza", ki se je žrtvoval na oltarju za dobiček... Izpostavil je, da se mora kristjan vedno postaviti na stran poštenja, kajti srednje poti ni. Tukaj ni nevtralnosti, ali si pošten ali pa si na strani krivice, na strani zla, kulture smrti... Vsak ki je tiho, da svoj glas zlu, smrti, krivici, nasilju.

Nadalje je p. Pavle Jakop v kratkem pregledu pokazal tudi na nekatera področja, ki bi bila potrebna etičnega očiščenja, t.j. glasu poštenih. Začel je pri gospodarstvu, saj se kriza trenutno morda najbolj izraža na tem področju. Prav tako pa je izpostavil področja kulture, medijev, govorjenja, šolstva in vzgoje, ekologije... Vsa ta in še druga področja potrebujejo glas, ki naj opozori na krivice, zapostavljenost, vseenost in ponudi sočutje in ljubezen.

Razmišljanje seveda ne bi bilo celovito, če ne bi skušalo ponuditi tudi nekaterih smernic za reševanje problemov in hkrati različnih pristopov, da bi kaj spremenili in hkrati poštene opogumili. P. Pavle pravi, da je potreben v nas duh preroštva, ki je pravzaprav poklic in naloga vsakega kristjana. Vsak mora ravnati iz svojega prepričanja in se ne ozirati na neugodno in nenaklonjeno družbeno okolje. Spomnil je na mladega Davida, ki je zaupal v Gospoda in premagal močnega Golijata, za katerim je stal ves vojaški stroj z armado oborožencev. Tudi molitev, javna molitev je lahko mogočno „orožje“ na katerega se žal vse premalo zanašamo.

V zaključku p. Pavle podal apel k čuječnosti kot obliki zvestobe evangeliju. Morda smo zaradi našega molka ugasnili tleči stenj nekoga, ki je še upal, da ga nekdo ljubi, da nekomu zanj ni vseeno. Če je nekdo zaradi našega neodzivanja na krivice, ki se mu godijo, zaradi nasilja nad njim... umrl, se nam lahko zgodi Božji glas, ki nas bo spraševal: „Kajn, kje je tvoj brat?“

Zato smo poklicani, da smo ljudje, je sklenil frančiškan p. Pavle Jakop, ki brez gnilih izgovorov in spretne moralne filozofije lahko spremenimo zgornji naslov iz „Ko pošteni molčijo, razbojniki uspevajo“, v „Ko pošteni spregovorijo, razbojnikov ni!“

Ali ima Cerkev samo ena vrata?

P. Niko Žvokelj je v drugem misijonskem pogovoru razmišljal ob temi, ali ima Cerkev samo ena vrata? Včasih se namreč zdi, da so vrata samo ena, pa še ta so velikokrat zaprta.

P. Niko je razmišljanje začel s knjigo Razodetja, kjer je podoba Cerkve, podoba nebeškega Jeruzalema. In ta ima dvanajst vrat, sredi pa je še Kristus sam, skozi katerega mora vsak človek stopiti. Vse to nas navaja na misel, da ima Cerkev toliko vrat, kolikor je ljudi. Vsak ima svojo pot, ki vodi h Kristusu.

Kristus je prav tako dobri pastir, ki ima svoje ovce varno v ogradi. Kljub temu vse pusti in odide iskat izgubljene. Če prebiramo evangelije ugotovimo, da je Kristus prišel in nagovarjal večinoma tiste, ki so bili v javnosti prepoznani kot grešniki. P. Niko Žvokelj je spomnil na Zaheja, na Marijo Magdaleno, Levija, ženo s krvotokom... Vsem tem je nekaj manjkalo in prepoznali so svoje slabosti in se pustili nagovoriti. Stopiti skozi vrata namreč ni dovolj, odpreti je treba tudi srce.

P. Niko je svoje razmišljanje zaključil s podobo ozkih vrat in šivankinega ušesa, skozi katera vodi pot v nebeško kraljestvo. „Široka je pot, ki vodi v pogubo,“ pot h Kristusu pa je strma in zanjo je potreben določen napor. Če se človek za to pot do Kristusa odloči, mu moramo pri tem pomagati tudi njegovi učenci, kristjani. Žal tega velikokrat ne storimo in zgodi se, da se sami postavimo v vlogo vratarja, ki nekomu brani vstopiti v Cerkev h Kristusu.

Najslabše kar se nam lahko zgodi je, da hočemo vse druge „meriti s svojim metrom“, jih narediti za kristjane po svoji podobi. Če pa to storimo, pravi p Niko, potem bomo slej ali prej tudi Kristusa spremenili po svoje. Da bi se tega obvarovali nam je zgled tudi sv. Frančišek, ki se je prenove pokvarjene srednjeveške Cerkve lotil od znotraj. In kvas njegove prenove, živi še danes.

Uboge boste imeli vedno med seboj

P. Miran Špelič je v prvem misijonskem pogovoru 5. dan radijskega misijona razmišljal o ubogih, ki jih bomo imeli vedno med seboj. V razmišljanju je najprej poudaril, da imata besedi ubog in bogat isti koren, ki pomeni da je v jedru vsakega uboštva in bogastva nekaj božjega.

Več vrst uboštva poznamo. Materialno je samo najbolj izpostavljeno, sicer pa lahko govorimo tudi o duhovnem, telesnem, delovnem in še kakšnem uboštvu. Vedno pa je na drugi strani bogastvo, materialno, duhovno... P. Miran Špelič ugotavlja, da je tako uboštvo kot bogastvo lahko za človeka dobro ali prekletstvo, oboje je namreč mogoče izkoristiti za slabo. Kot je materialno uboštvo slabo, ker človeku jemlje dostojanstvo, tako je tudi materialno bogastvo slabo, če ga človek ne izkoristi za dobro, ampak se zapre sam vase in ne vidi več sočloveka.

Sveto pismo nam ponuja kar nekaj podob uboštva, ugotavlja p. Špelič in pred nas polaga lik uboge vdove, ki je dala iz svojega uboštva vse kar je imela.

Po drugi strani pa je Kristus za nas vzornik, ki je hkrati bogat, ker je Bog in vse v njem obstaja, hkrati pa je ubog, saj se je odrekel božanstvu, se učlovečil in na križu izgubil vse, tudi življenje. Frančišek je njegova podoba. Tudi on se je vsemu bogastvu odpovedal in svoje brate poslal v svet, kot „uboge“ manjše brate.

P. Miran Špelič je svoje razmišljanje sklenil s trditvijo, da je vsakemu človeku potrebno neke vrste uboštvo, saj to zagotavlja, da se zavedamo, da nimamo vsega in zaradi tega potrebujemo Odrešenika. Če bi imeli vse in bi se tolažili kot bogatin in evangelija, ki je svoji duši rekel naj se veseli in uživa, bi bili s tem na pragu pekla, kajti mislili bi, da smo sami sebi zadostni.