Duhovne vaje v Argentini
Duhovne vaje v Argentini
Matjaž Merljak
Povojna slovenska skupnost v Argentini je od doma ponesla v svet razne običaje in vrline, med katerimi ni na zadnjem mestu navada duhovnih vaj. Skozi vsa ta leta so se ohranile in, čeprav manj obiskane kot v začetkih, še vedno ohranjajo svojo moč in pomagajo rojakom v njihovem duhovnem življenju.
Kot vsako leto, se je tudi letos zbralo lepo število mladih, ki so se odzvali na povabilo dušnih pastirjev in se odločili za dvodnevne duhovne vaje. V petek 24. februarja so se zbrali v domu za duhovne vaje Mallinckrodt. Imeli so skupno večerjo ter uvodni govor. Potem so preživeli miren večer v prijateljskem vzdušju.
Naslednji dan so začeli v kapeli, kjer so imeli jutranjo molitev. Čez dan jih je g. Franci Cukjati pozval k razmišljanju o smislu življenja, pa tudi o ljubezni do bližnjega, v katerem ljubimo Boga. Spoznali so, da vera ni nekaj nekonkretnega, temveč, da mora vero človek vsak dan živeti ob skrbi za bližnjega. Med govori so imeli čas za osebno razmišljanje ali za skupni pogovor. Po kosilu so imeli čas za počitek, potem pa je bilo na vrsti premišljevanje o grehu.
Med dnevom jih je obiskal delegat slovenskih dušnih pastirjev dr. Jure Rode in imeli so možnost za spoved. Proti večeru so se zbrali v kapeli, kjer so opravili pobožnost križevega pota ter imeli sveto mašo. Po večerji pa je bil na vrsti govor o razmerju med fantom in dekletom. G. Franci je posebno poudaril pomembnost darovanja samega sebe, po katerem se obe osebi srečata v pravi in ne v egoistični ljubezni, ki v resnici išče samega sebe. Zaključili so dan z večerno molitvijo, čeprav so potem preživeli še veliko lepih trenutkov v veseli družbi.
Hitro je minil čas in že je bila nedelja. Duhovne vaje so zaključili s sv. mašo in skupnim kosilom, čeprav so se popoldne še dolgo pogovarjali.
Veseli so se vrnili domov! Duhovno zelo bogati; ne samo zaradi govorov, ki jih je skrbno pripravil g. Franci, ampak tudi zaradi prijateljskih vezi, globokih pogovorov, zanimivih debat, skupnih molitev in lepega vzdušja, ki so jih poglobile v prijateljstvu in veri. Njihovo spoznanje je bilo: »Vemo, da nismo sami! Če bomo s krščanskim življenjem dajali drugim zgled, bo med ljudmi spet zasijala božja luč in bo na tem svetu več prave sreče; one, ki jo občuti samo tisti, ki se daruje za druge!«
