Domine padajo - Istospolni lobi v šolah

| 13.03.2012, 14:45 Jože Bartolj

Ljudje smo hvalabogu še vedno občutljivi, ko beseda nanese na naše otroke. Dokler govorimo o pravicah odraslih, včasih tudi iz pretirane vljudnosti in da je mir v hiši, popustimo in ne rečemo nič, čeprav se z nečem globoko ne strinjamo. Ko pa se pogovarjamo o naših otrocih, postanemo bolj odločni.

To je temeljno sporočilo, ki sem ga izluščil iz afere Ciciban, ki je v nekaj dneh postala predmet prvovrstne politične debate.

Starši ali zgolj »ljubeči« odrasli?

O posledicah novega socialnega inženiringa, ki nam ga vsiljujejo predlagatelji družinskega zakonika, smo se bili pripravljeni podučiti šele, ko bi nas ta postavil pred neka nova realna dejstva. Zato je afera Ciciban še kako zdravilna. Kaže se namreč, kako bodo take vsebine v nekaj letih na vseh področjih postale nekaj običajnega. Na nas pa je, da se vprašamo, ali si to res želimo?

V navodilu ob zgodbici Očka, ki jo najdemo v reviji za 6 in več letnike Ciciban, med drugim piše, »…da je za otroka najbolj važno, da ima ob sebi ljubeče odrasle…« Ne oče in mama, ampak ljubeči odrasli. Niansa je navidez minimalna a dovolj povedna. Z njo se bomo še srečali, kaže pa na to, da gre za usklajeno zgodbo, ki je del sistema integracije nekaterih vsebin v vse pore našega življenja.

Promocija istospolnosti

Ko sem se v zadnjih dneh še posebej ukvarjal s temo indoktrinacije (delati, povzročati, da kdo sprejme določeno doktrino, nazor) otrok za potrebe doseganja nekega ideološkega cilja, sem naletel na publikacijo, ki jo je leta 2007 izdalo društvo Amnesty International Slovenije z naslovom »Ljubezen je ljubezen« in je namenjena »promoviranju pravic istospolno usmerjenih mladih med mladimi«. Avtorica Maja Pan je v besedilu na več ko 40. straneh nanizala vrsto takih trditev, da zanje, celo društvo Amnesty International Slovenije ni želelo prevzeti odgovornosti, saj v kolofonu piše, da stališča avtorice, izražena v tej publikaciji, niso nujno hkrati tudi stališča Amnesty International.

Če povem na kratko, gre za še smelejša, še bolj odkrita stališča, ki nadaljujejo zgodbo iz Cicibana in jo ponujajo v obliki delavnic otrokom višjih razredov osemletke in srednješolcem. Mimogrede, publikacija je bila natisnjena s pomočjo sredstev Ministrstva za šolstvo in šport, Urada za mladino in je tudi priporočena učiteljem, kot učno gradivo za poučevanje državljanske vzgoje v osnovnih šolah.

Relativizacija lastnega spola

Namen omenjene publikacije »Ljubezen je ljubezen«, je zrelativizirati vlogo lastnega spola. Se pravi, ni važno, če sem rojen kot moški ali ženska, važno je, da se sam odločim za svoj spol. »Spol ni samo ženski, moški, ženska ali moški. Je nekaj zelo zelo večjega. Spol je nekaj, kar si določamo sami, po svoji volji in nam naj ne bo vsiljen. Normativ v naši družbi je moški in ženski spol. Je to sploh sprejemljivo?« se sprašujejo aktivisti, ki po šolah na to temo vodijo delavnice. Vse kar nas pri »izbiri« lastnega spola omejuje so ovire okolice, ki je netolerantna in drugačnost stigmatizira. Proti temu pa se je treba boriti!

Citat iz omenjene publikacije: »Identiteto, vezano na spol, izražamo s stavkom: jaz sem »to in to«. Za hec lahko poskusite glasno ali pred ogledalom: »Jaz sem lezbijka.« »Jaz sem gej.« »Jaz sem ženska.« »Jaz sem moški.« »Jaz nisem niti moški niti ženska.« Si predstavljate, da vašega pubertetnega otroka v šoli učijo, kako naj si spreminja spol? In še nasvet iz publikacije, kako naj otrok ugotovi ali je homoseksualen, »v mislih si predstavljate, da ste v ljubezenskem ali spolnem odnosu s svojo najboljšo prijateljico ali prijateljem«.

Sistem je isti, vse ostalo so nianse…

In zdaj vrnitev k Cicibanu, kjer piše da »je za otroka najbolj važno, da ima ob sebi ljubeče odrasle…« V publikaciji Amnesty International Slovenija, »Ljubezen je ljubezen«, se avtorici Maji Pan zapiše, da »vlogo staršev zmore dobro izpolnjevati tudi ena sama ali več odraslih oseb, ki so po pripadnosti, intimnosti in skrbi za otroka enakovredni, niso pa biološki starši otroka.« Je to dovolj jasna opredelitev, ki kaže da gre za zgodbo, ki zasleduje isti cilj? Njena edina razlika pa je, da je namenjena starejšim otrokom. Našim otrokom!

Zgodba s Cicibanom je torej le del sistematične (pre)vzgoje najmlajših. Kaj lahko pričakujemo po morebitni potrditvi spornega Družinskega zakonika pa prepuščam vaši domišljiji (morda se postavite pred ogledalo in si ponavljajte kakšno izmed trditev iz publikacije…).