Tašča brez trenirke

| 04.01.2012, 14:47 Jože Bartolj

Le dan po presenetljivi zmagi na parlamentarnih volitvah je relativni zmagovalec Zoran Janković svojo barko kaj hitro spravil v nevarne vode in namesto, da bi tik pred svetimi tremi kralji imeli vlado, se zdi, da smo od koalicije bolj oddaljeni, kot smo bili na dan volitev.

Janković je koalicijska pogajanja zavozil do te mere, da danes celo Erjavec, ki je s svojim DeSUS-om koaliciji takoj ponudil praktično brezpogojno podporo, ne daje več prav nobenega znaka, da bi bil pripravljen iti v koalicijo pod Jankovićevo taktirko. Da so zadeve šle rakovo pot, je očitno tudi iz reakcij najvidnejših podpornikov Jankovićeve kandidature. V medijih se namreč vrste pogovori z najeminentnejšimi predstavniki “leve” elite in civilne družbe, pozornemu očesu zanimivo pa je predvsem to, da vse pomembnejše mesto v besednjaku spet zavzema stara dobra prijateljica vseh izmov – izdaja.

Vsi drugačni, vsi izdajalci

Izdaja je v komunističnem okolju vedno bila dobrodošla beseda, s katero je bilo mogoče opravičiti karkoli, tudi likvidacije političnih nasprotnikov in celo izvensodne poboje stotisočev. Ve se, kaj se zgodi izdajalcem. In kot kaže, je situacija, v katero se je zapletel zmagovalec volitev, dovolj kritična, da so začeli botri omahljivce opozarjati na to, da so na poti izdaje. Oglasila sta se tudi dva izmed najbolj eminentnih elitnežev levice. Prvi je bil nekdanji predsednik države, ki je že dva dni po volitvah opozoril na morebitno prevaro volivcev, če manjše stranke, predvsem SD, ne bodo podprle zmagovalca. Pred nekaj dnevi se mu je v nekoliko bolj umirjenem tonu, a še vedno z jasnim sporočilom, v intervjuju v Mladini pridružila Spomenka Hribar, ki se boji, da bodo volivci Pozitivne Slovenije izigrani. No, za razliko od Kučana je Hribarjeva dovolj dostojna, da s prstom pokaže na pravega krivca za nastalo situacijo – katastrofalno obnašanje tako Jankovića kot njegovih poslancev.

A žal je Hribarjeva edina izjema. Vsi drugi akterji na “novi” levici in v njenem ozadju se že ves čas po volitvah ukvarjajo predvsem z ivermi v tujih očesih, gladko pa spregledajo hlode v Jankovićevih. Tako se je vesoljna Slovenija morala kak teden ukvarjati s sicer res neprimernim pisanjem o volivcih v trenirkah na spletni strani SDS. Niso pa obenem ne Kučan, ne razni Mastnaki in LAjevci ne s prstom, ne z jezikom mignili, ko je Janković na koalicijskih pogajanjih Virantovemu kandidatu za finančnega ministra zabrusil, da njega pa noče zaradi sodelovanja njegove tašče v eni od civilnih iniciativ, ki se uspešno bori proti gradnji garažne hiše pod Plečnikovo tržnico. Pri čemer je Marinka Kuriličeva, ki sem jo imel čast tudi osebno spoznati, nadvse spodobna in sposobna gospa, ki se skozi civilno iniciativo Tržnice ne damo povsem legalno in legitimno bori proti enemu od spornih projektov MOL.

Takšno obnašanje na koalicijskih pogajanjih lahko seveda mirno označimo za prostaško, sam pa bi si upal narediti še korak naprej in ga označiti za sovražno, in to celo na konkretni, osebni ravni. A seveda se nobeden od pozitivcev ni obregnil ob to. Ali bi molčali tudi, če bi denimo Šušteršič Jankoviću rekel, da ne gre z njim v koalicijo, ker se njegova družina ukvarja s sumljivimi posli ali ker sinova grozita novinarjem s smrtjo?

Ali lahko volk menja naravo?

Po debaklu ob volitvah predsednika DZ in po predbožičnih Pogledih Slovenije, ko so si zmagovalca volitev prav ponižujoče privoščili predsedniki vseh parlamentarnih strank, na čelu z SD in DeSUS, je sledil obrat v vedenju kandidata za mandatarja. Janković se je iz oholega avtokrata spremenil v pozornega in na kompromis pripravljenega medvedka. Še posebej očitna je bila sprememba na pogovorih s pogajalci Virantove liste.

A vprašanje, ali bo sposoben sestaviti koalicijo, ostaja povsem odprto. Morda najbolj ključno opazko, ki ne govori v prid Jankovićevemu mandatarstvu, je na Pogledih podal predsednik DeSUSa Erjavec, ki je dejal, da se mu je odvrtel film zadnjih treh let in črna sreda v parlamentu ni bila samo epizoda. Z drugimi besedami, sestavljanje koalicije je samo prvi korak, še zdaleč ne najtežji, ki jo čaka v štirih letih. Že v kratkem vlado čakajo težki izzivi in naporno delo in le malo je verjetno, da se Janković ne bi kmalu vrnil v način obnašanja, kakršnega prakticira že vso kariero. Podobni pomisleki kot Erjavca najbrž mučijo tudi ostale stranke. Še zlasti Virantovo listo, za katero se zdi, da ji Jankovićeva novokomponirana ustrežljivost kar malo narobe hodi.

Več komentarjev na Casnik.si