Beatifikacija Hildegard Burjan – zgled današnjim politikom
Cerkev po svetu | 29.01.2012, 07:00 Marta Jerebič
Na Dunaju bo popoldne za blaženo razglašena Hildegard Burjan, laikinja, mati, ustanoviteljica skupnosti Caritas Socialis in poslanka krščanskih socialistov v 1. republiki Avstriji. Slovesnost, ki se bo ob 15. uri začela v dunajski stolnici, bo vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Amato.
Dunajski nadškof, kardinal Christoph Schönborn, je bodočo blaženo postavil za velik zgled tudi današnjim politikom. Burjanova je kljub buržoaznemu poreklu zelo dobro videla dejansko stisko. Poslanki ni šlo v prvi vrsti za strankarsko politiko, ampak za socialne zadeve in zavzemanje proti stiski ljudi v njenem času, je dejal kardinal Schönborn.
Življenjepis: vir Brošura o njenem življenju in delu
Hildegard se je rodila 30. januarja 1883. Odraščala je v meščanski družini, srednjega sloja, judovskega porekla, toda konfesionalno nevezani. Iz poklicnih razlogov se je družina 1895 iz Görlitza peselila v Berlin in 1899 v Švico. Hildegard se je razvijala v osebnost, ki si prizadeva za visoke ideale. Iskala je, kot mnogi mladi ljudje iztekajočega se 19. stoletja, cilje, ideale, nekaj velikega. 1903 je maturirala v Baslu in začela s študijem germanistike na univerzi v Zürichu. Dodatno je obiskovala tudi predavanja iz filozofije, kajti imela je številna vprašanja – o smislu
življenja, o resnici … - in je iskala odgovore. Preko filozofa Roberta Saitschika in mirovnika Friedricha Foersterja je bila soočena s krščanstvom. V času študija je spoznala študenta tehnike Alexandra Burjana. Bil je Madžar in prav tako judovskega porekla. 2. januarja 1907 sta se poročila in par se je preselil v Berlin. Hildegard je bila tik pred zaključkom študija. 9. oktobra 1908 so mlado ženo z ledvičnimi kolikami pripeljali v katoliško bolnišnico St. Hedwig v Berlinu. Njeno stanje se je vidno slabšalo, morali so jo večkrat operirati. V velikem tednu leta 1908 je bila blizu smrti. Zdravniki niso več upali na ozdravitev in so ji dajali morfij, da bi ji omilili bolečine. Na velikonočno jutro pa se je zgodilo nepojmljivo – stanje na smrt bolne se je vidno boljšalo. Po sedmih mesecih bivanja v bolnišnici so jo odpustili domov. Zaradi posledic te težke bolezni pa je trpela do konca življenja. Ta izkušnja je popolnoma spremenila njeno življenje. Hildegard je bila globoko pretresena, kako jo je Bog vodil. Sedaj je v sebi čutila moč, da lahko veruje. Tudi zgled
redovnic, ki so jo negovale, je imel svoj delež pri tem. Česar ji ni uspelo z razumom, z intelektom, je sedaj lahko dojela s srcem. 11. avgusta 1909 je sprejela zakrament krsta. Hildegard je sedaj začenjala poslušati v sebi – Kaj hoče Bog od nje? Sama je vedela samo, da mora njeno ponovno podarjeno življenje popolnoma pripadati Bogu in ljudem. Še istega leta sta se zakonca Burjan preselila na Dunaj, kjer so Alexnadru ponudili vodilno mesto. Hildegard je kmalu našla stik s katoliškimi krogi na Dunaju, predvsem s skupinami, ki so se ukvarjale s prvo socialno encikliko »Rerum Novarum« (1891) papeža Leona XIII.
V svojem socialnem angažmaju se je morala Hildegard najprej še držati nazaj, kajti pričakovala je otroka. Za njeno načeto zdravje je to pomenilo življenjsko nevarnost. Zdravniki so svetovali splav zaradi medicinske indikacije. To je odločno odklonila. 22. avgusta je prišla na svet hči Lisa. Porod je mater spet približal smrti in potrebno je bilo dolgo bivanje v bolnišnici.
V naslednjih letih pa je začela Hildegard Burjan dosledno razvijati svoj »socialni koncept« in slediti svojemu življenjskemu cilju, ustanovitvi skupnosti sester. Njene mnogostranske karitativne in pozneje politične dejavnosti, ki so potrebovale veliko časa, so jo privedle, tako kot vsako drugo še izven družine angažirano ženo in mater, tudi v konfliktne situacije – kako namreč ustrezno reševati oboje, naloge v javnosti in v družini. Samo njen velik talent za organizacijo ji je pomagal, da je bila temu kos. Burjanovi so imeli veliko hišo. Alexander je dosegel mesto generalnega direktorja v veliki industrijski firmi. Hildegardino ime je zaradi njenih mnogostranskih dejavnosti kmalu postalo pojem v javnosti.
Vrhovi gospodarstva in politike so bili pogosto gostje v hiši Burjanovih. Za Hildegard je to pomenilo življenje v dveh diametralno nasprotnih svetovih: žena generalnega direktorja in hkrati in zagovornica tlačenih in pravic oropanih obenem. Ogromne zahteve so razjedale njene moči. K njenim kroničnim boleznim je prišel še diabetes. Težave ji je delal tudi povišan krvni pritisk.
V kratkem obdobju, ki ga je imela na razpolago za uresničitev svojih idej, je začela, v socialnem razmišljanju daleč pred svojim časom, projekte, ki so odločilno spremenili široko področje skrbi za druge. Izhodišče in motivacija za njeno delovanje je bila globoka povezanost z Bogom. Bila je prepričana o tem, da je njena naloga oznanjati božjo ljubezen s socialnim delovanjem. Ko je prisluhnila božji volji in stiskam ljudi, je poskušala izpolniti njegovo nalogo. Ko jo je že zaznamovala smrt, je začela, v spomin na pokojnega duhovnega prijatelja in spremljevalca, prelata dr. Ignaza Seipla, graditi cerkev na Dunaju. Na današnjem področju okrožja Neu-Fünfhaus naj bi poleg cerkve nastal tudi – za tisti čas nova misel – socialni center. Položitve temeljnega kamna ni več doživela. Hildegard Burjan je umrla 10. junija 1933 – stara samo petdeset let.
Na njenem nagrobniku na centralnem dunajskem pokopališču je napis, ki ga je sama želela: DOMINE, SPERAVI, NON CONFUNDAR IN AETERNUM – V tebe, o Bog, sem položil svoje upanje. V večnosti ne bom propadel.
6. junija 1963 se je začel postopek beatifikacije ustanoviteljice skupnosti CARITAS SOCIALS, Hildegard Burjan.
