Pogovor s p. Žustom o letošnji molitveni osmini

Cerkev po svetu | 18.01.2012, 06:00 Marta Jerebič

Začenjamo molitveno osmino za edinost kristjanov, ki jo bomo sklenili prihodnjo sredo, 25. januarja. Z uslužbencem Papeškega sveta za edinost kristjanov, p. Milanom Žustom, smo se pogovarjali o namenu te molitvene osmine, o tem, kdo je letos pripravil knjižico z bogoslužnimi nagovori, o glavnih dogodkih, ki bodo v tem tednu potekali v Vatikanu, najpomembnejših ekumenskih dogodkih lani in letos ter oceni ekumenskega dela pod papežem Benediktom XVI.

Od 18. do 25. januarja bo molitvena osmina za edinost kristjanov. Kakšen je njen namen?

Namen molitvene osmine je predvsem to, kar pove že sam naslov: molitev za edinost kristjanov. Gre za prošnjo, da bi kristjani bili vedno bolj povezani, da bi se prepoznali kot bratje in sestre istega Gospoda, Jezusa Kristusa, kot sinovi in hčere istega nebeškega Očeta. Ni nujno, da molimo skupaj z drugimi kristjani, tudi zato, ker nekateri tega še ne sprejemajo. Važneje je, da se v molitvi bližamo Kristusu, saj se s tem približamo tudi vsem tistim, ki se obračajo k Njemu, pa čeprav na drugačne načine, včasih tudi nerazumljive. Seveda pa je lepo, če molimo skupaj z drugimi, kolikor je to mogoče. Je pa molitvena osmina tudi priložnost za srečanja med kristjani raznih veroizpovedi, za pričevanje odprtosti do drugih in drugačnih, za medsebojno spoznavanje in obogatitev.

Molitvena osmina bo potekala pod geslom »Vsi bomo spremenjeni v moči zmage našega Gospoda Jezusa Kristusa«. Kaj nam to geslo sporoča?

Te besede iz Pavlovega pisma Korinčanom nam govorijo o zelo pomembnem vidiku prizadevanja za edinost kristjanov, ki ga pogosto pozabljamo: Gospod Jezus Kristus je tisti, ki nas lahko poveže med seboj, sami tega nismo sposobni. Potrebujemo pomoči od zgoraj, če smemo tako reči. Glaven razlog za razkole med kristjani je greh, je zagledanost vase, je navezanost na lastne predstave, je strah zase in podobno. To se je začelo že v Jezusovem času, med apostoli. Sami ne bi nikoli uspeli postati enotni. Šele po Jezusovi daritvi na križu in vstajenju, po doživetju odpuščanja, so apostoli lahko odpustili drug drugemu in se znova povezali. Moč zmage našega Gospoda Jezusa Kristusa jih je spremenila, da so lahko zanj pričevali tudi drugim. Tudi mi danes ne moremo drugače: samo v močnem odnosu s Kristusom lahko sprejmemo drug drugega, gremo preko predsodkov, si odpustimo in gradimo medsebojno zaupanje.

Tudi za letos je pripravljena posebna knjižica z bogoslužnimi besedili in nagovori. Kdo jo je pripravil in kakšni so njeni poudarki?

Priprava knjižice traja več kot eno leto. Prvi osnutek gradiva je pripravila skupina predstavnikov različnih Cerkva in krščanskih skupnosti, ki so se pred skoraj letom in pol zbrali na Poljskem – vsako leto je namreč takšno srečanje v neki drugi državi. Dokončno obliko, ki je potem veljavna za ves svet, je temu gradivu dala skupina, ki sta jo imenovala komisija Vera in cerkvena ureditev pri Ekumenskem svetu Cerkva, ter naš Papeški svet za edinost kristjanov. Tudi ta skupina se je sestala na Poljskem. Nato pa je to gradivo za Slovenijo priredila Komisija za ekumenizem pri SŠK oz. Slovenki ekumenski svet. Glavni poudarki so vezani na izkušnjo kristjanov na Poljskem, izkušnjo mnogih porazov in zmag ter zavesti, da je samo v Kristusu resnična zmaga, ki ostane in da pravi smisel življenju ter omogoča spravo. S tem v zvezi je poudarjeno služenje po Kristusovem zgledu, potrpežljivo pričakovanje, sprejemanje trpljenja s Kristusom in nekateri drugi vidiki, ki naj bi pomagali k večji zavesti pomena osebnega odnosa z Gospodom kot najpomembnejšega sredstva v prizadevanju za edinost.

Kot omenjeno, so gradivo za knjižico pripravili na Poljskem. Koliko je ekumenizem tam sploh aktualen, glede na to, da 95% vsega prebivalstva pripada katoliški Cerkvi?

Res je, da je večina prebivalcev katoličanov, vendar zato ekumenizem ni manj aktualen kot drugje. Tudi na Poljskem je samostojna pravoslavna Cerkev, čeprav majhna, in razne druge krščanske skupnosti, ki so izšle iz Reformacije. Niso pa pomembni le odnosi med kristjani znotraj države, ampak tudi širše. Vemo, da je bilo v zgodovini veliko sporov med katoličani na Poljskem in Rusko pravoslavno Cerkvijo, in še nedavno se je to precej čutilo. Danes pa lahko z veseljem spremljamo postopno zbliževanje med predstavniki obeh Cerkva, ki pripravljajo tudi nekakšen skupni dokument sprave, in upam, da bo to prizadevanje kmalu prineslo še več sadov.

Kateri bodo glavni dogodki v Vatikanu v tem tednu molitvene osmine?

Vsako leto je glavni dogodek ob koncu molitvene osmine, 25 januarja, ko molimo večernice v Baziliki sv. Pavla skupaj s Svetim Očetom. Tudi letos bodo skupaj z mnogimi katoličani prisotni pri tej molitvi tudi predstavniki raznih Cerkva in krščanskih skupnosti, ki živijo in delujejo v Rimu, pa tudi kar nekaj gostov, ki za to priložnost pridejo v Rim. Vedno povabimo tudi pravoslavne študente, ki jim naš Papeški svet daje štipendijo. Poleg tega bo papež o ekumenskem dialogu spregovoril tudi pri splošni avdienci isti dan dopoldne, bo pa tudi druge dni osmine sprejel nekatere delegacije drugih Cerkva in skupnosti.

Katere ekumenske dogodke bi v lanskem letu označili za najpomembnejše oziroma ali je lani prišlo do kakšnih pomembnejših premikov na ekumenskem področju?

Težko bi rekel, kateri dogodki v lanskem letu so bili najpomembnejši, saj verjamem da so pogosto pomembnejša tista srečanja, o katerih se običajno ne piše in pogosto zanje ne vemo niti tisti, ki se pobližje ukvarjamo z ekumenskim dialogom. Brez dvoma so pomembni tudi veliki zunanji dogodki, kot je bilo recimo srečanje oktobra v Assisiju, skupaj s papežem in predstavniki drugih religij. Vendar so v nekem smislu še bolj pomembna in dragocena osebna srečanja, in sicer tako na visoki ravni, med škofi in predstavniki raznih krščanskih skupnosti, kot tudi med duhovniki, menihi in drugimi verniki. In na srečo je takšnih srečanj vedno več. Če se omejim na svoje področje, na odnose s pravoslavnimi, lahko kot primer navedem vedno več izseljencev pravoslavne vere, ki živijo v deželah zahodne Evrope, in to omogoča nova srečanja in medsebojno spoznavanje. Bil sem tudi v treh katoliških škofijah v Rusiji in sem v pogovorih z duhovniki in redovniki videl, da se v odnosih počasi premika na bolje, da je kljub nekaterim težavam, ki ostajajo, vendarle vedno več zaupanja in sodelovanja. In čeprav imajo nekateri občutek, da gre na splošno za nek zastoj v ekumenskem dialogu, za naveličanost ali celo za ravnodušnost, si upam reči, da se vendarle nekaj dogaja, in včasih celo več s strani drugih Cerkva in krščanskih skupnosti kot pa s strani katoliške Cerkve. Ni dvoma, da ekumenski dialog še naprej ostaja velik izziv tudi za nas, katoličane.

Kateri pomembnejši ekumenski dogodki so napovedani v letu 2012?

Tudi tu ne morem veliko reči, saj ni predvidenih posebnih dogodkov, ki bi bili zgolj ekumenski in na visoki ravni. Pričakujemo pa nekatere dogodke, ki bodo imeli tudi ekumenski značaj. Oktobra bo namreč v Rimu zasedala sinoda škofov na temo nove evangelizacije, na kateri bodo tudi predstavniki drugih Cerkva in krščanskih skupnosti, razpravljalo pa se bo tudi o ekumenskem vidiku omenjene teme. Tudi leto, ki bo posvečeno veri in se bo začelo 11. oktobra, bo imelo nekatere ekumenske dogodke, ki pa še niso določeni. Kar se našega Papeškega sveta tiče, so predvideni obiski nekaterih pravoslavnih Cerkva in drugih krščanskih skupnosti, vendar se tudi ta šele pripravljajo.

Vaša ocena ekumenskega dela pod papežem Benediktom XVI.?

Sedanji papež nadaljuje to, kar so se trudili že njegovi predhodniki, predvsem pa Janez Pavel II. Papež Benedikt XVI. nadaljuje že utečeno tradicijo, da srečuje predstavnike drugih Cerkva in krščanskih skupnosti, in sicer tako v Rimu kot tudi na svojih potovanjih, kolikor je to seveda mogoče. Kot priznan teolog je pri nekaterih pravoslavnih, še posebej v Ruski pravoslavni Cerkvi, zelo dobro sprejet in spoštovan. Trudi se in spodbuja svoje sodelavce, predvsem odgovorne za razne vatikanske ustanove, da bi pri vseh vidikih življenja Cerkve bil upoštevan tudi ekumenski vidik.