98. svetovni dan priseljencev in beguncev
Cerkev po svetu | 15.01.2012, 06:00 Marta Jerebič
V katoliški Cerkvi danes obeležujemo 98. svetovni dan priseljencev in beguncev. Papež Benedikt XVI. je v letošnji poslanici spregovoril o Migraciji in novi evangelizaciji.
Dragi bratje in sestre!
Oznanjati Jezusa Kristusa, edinega Odrešenika sveta, »je bistveno poslanstvo Cerkve, naloga in poslanstvo, ki ji obsežne in globoke spremembe današnje družbe nikakor ne zmanjšujejo nujnosti.«1 Danes celo zaznavamo nujno potrebo, da bi z novo močjo in na drugačne načine spodbudili evangelizacijsko delo v svetu, kjer padanje meja in novi globalizacijski procesi še bolj zbližujejo posameznike in narode, bodisi zaradi razvoja komunikacijskih sredstev, bodisi zaradi pogostnosti in dostopnosti selitev posameznikov in skupin. V teh novih okoliščinah moramo v vsakem izmed nas obuditi navdušenje in pogum, zaradi katerih so prve krščanske skupnosti postale oznanjevalke evangeljske novosti, ob čemer nam v srcu odzvanjajo besede svetega Pavla: »Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« (1 Kor 9,16)
Tema, ki sem jo letos izbral za svetovni dan priseljencev in beguncev – Migracije in nova evangelizacija – izhaja iz navedene stvarnosti. Cerkev je v tem času poklicana vršiti novo evangelizacijo tudi znotraj obsežnega in zapletenega pojava človeškega preseljevanja s poglobitvijo misijonarskega delovanja tako na območjih prvega oznanila, kot tudi v deželah s krščanskim izročilom.
Blaženi Janez Pavel II. nas je vabil, naj se »hranimo z Božjo besedo, da bi mogli biti 'služabniki Besede' pri delu za evangelizacijo ... Smo sredi procesa globalizacije, ki ga označuje novo in spreminjajoče se prepletanje narodov in kultur.«2 Notranja ali mednarodna preseljevanja kot načini iskanja boljših pogojev za življenje ali kot beg pred preganjanji, vojnami, nasiljem, lakoto in naravnimi nesrečami, so ustvarila mešanico posameznikov in narodov, kakršne doslej še ni bilo. Ta pojav je obenem sprožil tudi nove problematike, in sicer ne le s človeškega, ampak tudi z etičnega, verskega in duhovnega vidika. Današnje očitne posledice sekularizacije, pojav novih gibanj, razširjena brezbrižnost do krščanske vere in izrazita težnja k razdrobljenosti otežujejo možnost natančne določitve poenotene oporne točke, ki bi spodbujala oblikovanje »ene družine bratov in sester v družbi, ki postajajo vedno bolj večetnične in medkulturne, kjer bi tudi pripadniki različnih verstev čutili spodbudo k dialogu, da bi ustvarili vedro in plodovito sožitje v spoštovanju legitimnih razlik«, kot sem zapisal v lanskoletni poslanici za pričujoči svetovni dan. Naš čas je zaznamovan s poskusi izbrisa Boga in cerkvenega nauka z obzorja življenja, medtem ko se na površje vedno bolj prebijajo dvom, skepticizem in brezbrižnost, ki bi želeli izbrisati sleherno družbeno in simbolično navzočnost krščanske vere.
Priseljenci, ki so spoznali Kristusa in ga sprejeli, v takih okoliščinah pogosto pridejo do tega, da ga ne obravnavajo več kot pomembnega za svoje življenje, izgubijo čut za vero in se več ne prepoznavajo kot del Cerkve, ampak živijo način življenja, ki ni več zaznamovan s Kristusom in njegovim evangelijem. Čeprav so odrasli znotraj narodov, ki jih je zaznamovala krščanska vera, se pogosto preselijo v dežele, kjer so kristjani manjšina ali pa starodavno izročilo vere ni več osebno prepričanje niti veroizpoved skupnosti, ampak se je skrčilo zgolj na kulturno dejstvo. Tukaj se Cerkev srečuje z izzivom, kako pomagati priseljencem, da bodo ohranili trdno vero, tudi v položajih in okoliščinah, v katerih ni kulturnih opornih točk, ki so obstajale v njihovi rodni deželi. To bo storila tako, da bo odkrila nove pastoralne strategije, metode in jezik za vedno živahno sprejemanje Božje Besede. V nekaterih primerih gre tu za priložnost oznaniti, da je človeštvo v Jezusu Kristusu soudeleženo v skrivnosti Boga in njegovega življenja ljubezni ter da se odpira obzorju upanja in miru tudi prek spoštljivega dialoga in konkretnega pričevanja solidarnosti. V drugih primerih pa obstaja možnost prebujanja otopele krščanske zavesti prek prenovljenega oznanila vesele vesti in doslednejšega krščanskega življenja, ki bi omogočila vnovično odkritje lepote srečanja s Kristusom, ki kristjana povsod kliče k svetosti, tudi v tuji deželi.
Pojav preseljevanja je priložnost za oznanjevanje evangelija v sodobnem svetu. Možje in žene z različnih koncev sveta, ki še niso srečali Jezusa Kristusa ali pa ga poznajo samo delno, prosijo, da bi bili sprejeti v deželah s starodavnim krščanskim izročilom. V njihovem primeru je treba najti ustrezne načine, da bodo srečali in spoznali Jezusa Kristusa ter doživeli neprecenljiv dar odrešenja, ki je za vse ljudi vir »življenja v izobilju.«3 Tudi sami priseljenci imajo pri tem dragoceno vlogo, saj lahko postanejo »oznanjevalci Božje Besede in priče vstalega Jezusa, ki je upanje sveta.«4
Na zahtevni poti nove evangelizacije na področju migracij imajo odločilno vlogo pastoralni delavci – duhovniki, redovniki, redovnice in laiki, ki svoje delo opravljajo v vedno bolj pluralističnih okoliščinah. Vabim jih, da v soglasju z svojimi ordinariji in zajemajoč iz učiteljstva Cerkve iščejo načine za bratsko podelitev in spoštljivo oznanjevanje, pri čemer naj presežejo nasprotovanja in nacionalizme. Cerkve iz rodnih dežel priseljencev, Cerkve v deželah, skozi katere le-ti potujejo, in Cerkve v deželah, kamor so namenjeni, naj s svoje strani iščejo načine za poglobitev sodelovanja v korist odhajajočih in prihajajočih ljudi. V vsakem primeru pa v korist tistih, ki na svoji poti potrebujejo srečanje z usmiljenim Kristusom v sprejemanju bližnjega. Za uresničitev plodne občestvene pastorale bo koristno posodobiti tradicionalne strukture pozornosti do priseljencev in beguncev ter jih združiti s tistimi, ki na spremenjene okoliščine, v katerih različne kulture in narodi prihajajo v medsebojni stik, odgovarjajo na bolj ustrezen način.
Begunci, ki prosijo za azil, ker so pobegnili pred preganjanjem, nasiljem in okoliščinami, ki ogrožajo njihova življenja, potrebujejo naše razumevanje in sprejemanje, spoštovanje njihovega človeškega dostojanstva in njihovih pravic, zavedati pa se morajo tudi svojih dolžnosti. Njihovo trpljenje od posameznih držav in mednarodne skupnosti zahteva drže vzajemnega sprejemanja, preseganja strahov in izogibanje oblikam diskriminacije, hkrati pa je konkretno solidarnost treba pokazati prek ustreznih struktur za sprejemanje in naselitvenih programov. Vse to zahteva medsebojno pomoč med ogroženimi območji in območji, ki že leta sprejemajo veliko število beguncev ter boljšo razporeditev odgovornosti med državami.
Tisk in druga sodobna sredstva družbenega obveščanja imajo pomembno vlogo pri korektnem, objektivnem in poštenem poročanju o razmerah, v katerih se nahajajo tisti, ki so morali prisilno zapustiti svojo domovino in želijo začeti graditi življenje na novo.
Krčanske skupnosti naj posebno pozornost namenijo tujim delavcem in njihovim družinam, tako da jih spremljajo v molitvi ter izkažejo solidarnost in krščansko ljubezen; ovrednotijo naj to, kar nas vzajemno bogati ter spodbujajo nove politične, ekonomske in socialne projekte, ki bodo olajšali spoštovanje dostojanstva vsakega človeka, varstvo družine, dostop do dostojanstvene nastanitve, delovnega mesta in socialne pomoči.
Duhovniki, redovniki, redovnice, laiki, zlasti pa mladi možje in žene naj nudijo pomoč številnim sestram in bratom, ki so ušli nasilju in se morajo soočiti z novim načinom življenja ter težavami, ki spremljajo njihovo vključevanje v družbo. Oznanilo odrešenja v Jezusu Kristusu bo vir olajšanja, upanja in »dopolnjenega veselja.«5
Ob koncu želim opozoriti na mednarodne študente, ki se pri vključevanju v družbo soočajo z birokratskimi ovirami in težavami pri iskanju nastanitve. Krščanske skupnosti naj bodo na poseben način občutljive do deklet in fantov, ki ravno zaradi svoje mladosti poleg kulturne rasti potrebujejo tudi oporne točke, v srcu pa gojijo globoko žejo po resnici in željo po srečanju z Bogom. Krščanske univerze naj bodo kraji pričevanja in izžarevanja nove evangelizacije, resno naj si prizadevajo za to, da bodo v akademskem okolju prispevale k družbenemu, kulturnemu in človeškemu napredku, spodbujajo naj dialog med kulturami in cenijo prispevek, ki ga lahko dajo mednarodni študenti. Ti bodo s svoje strani doživeli spodbudo, da postanejo dejavniki nove evangelizacije, če bodo srečali pristne pričevalce evangelija in vzore krščanskega življenja.
Dragi prijatelji, prosimo za priprošnjo Marije, da bi radostno oznanilo odrešenja Jezusa Kristusa prineslo upanje v srce tistih, ki hodijo po poteh sveta. Vsem zagotavljam svojo molitev in podeljujem apostolski blagoslov.
Vatikan, 21. september 2011
papež Benedikt XVI.
