Leto 2011: Skorajšnji razpad evroobmočja
Svet | 30.12.2011, 15:00
Iztekajoče se leto ni bilo donosno za skupno evropsko valuto. Če se je januarja že ob omembi morebitnega izstopa kakšne bankrotirane države iz skupnega evropskega območja dvignil val ogorčenja, se ob izteku leta odgovorne finančne ustanove in podjetja pripravljajo tudi na možnost razpada evra.
Dolžniška kriza je v letu, ki se poslavlja, pripeljala do skorajšnjega razpada evroobmočja. Povod zanjo so problemi grškega javnega dolga, ki je sredi julija znašal 350 milijard evrov oziroma 160 odstotkov BDP. Vendar pa ima ta kriza bolj kompleksne vzroke. Evropske banke se od izbruha finančne krize še niso dobro opomogle. V Uniji ni prišlo do obsežne dokapitalizacije bank kakor v ZDA, ki so ukrepale hitro in korenito in s tem v letu 2009 končale sistemsko krizo bančnega sektorja. Problemi bančnega sektorja so v tej krizi pomemben dejavnik. Kakšne odločitve bi morale sprejeti evropske denarne ustanove in države članice, da se to ne bi zgodilo oziroma da bi situacijo omilili? Ekonomist Bernard Brščič.
"Ključna je restriktivna fiskalna politika: zagotoviti skladnost javnofinančnih prihodkov in odhodkov. Ne zgolj vrnitev k pravilom pakta o stabilnosti in rasti o 3-odstotnem proračunskem primanjkljaju, ampak vrnitev k zlatemu pravilu javnih financ, tj. je usklajen proračun oziroma po možnosti celo proračunski presežek. Obenem bi bilo treba sankcionirati Evropsko centralno banko (ECB), ki zadnja tri leta vodi izrazito, po mojem mnenju neustavno politiko, v nasprotju s 123. členom evropske pogodbe, ki ne dovoljuje odkupovanja oz. fiskalizacije izdajanja denarja. Strašljivo je, da se ECB poslužuje tega, da jemlje v eskont obveznice držav članic evro območja. S tem praktično obnavlja denarno politiko, ki smo jo poznali v času beograjske ekonomske šole, tj. tiskanja denarja. To počne že zadnja tri leta.“ Sam se zavzema za omejitve mandata ECB izrazito zgolj za skrb za stabilnost cen, medtem ko konsolidacija javnih financ ne more biti na račun denarne politike, ampak je izrazito v domeni fiskalnepolitike. „Seveda vprašanje za 64 milijonov evrov je, kako te strašljive proračunske primanjkljaje med 5 in 6 odstotki spraviti na ničlo oziroma suficit. Tu naletimo na politični problem. V demokratičnih državah je to izjemno težko narediti. Potrebne so premočrtne politike shrbtenico, ki jim ljudje zaupajo. Ob ekonomski krizi imamo danes namreč tudi hudo krizo politikanstva, ki mu ljudje ne zaupajo. Rezi,ki so potrebni, zato niso izvedljivi, “ je pojasnil ekonomist.
Politika nesposobna reševati izzive evrske krize
Lahko torej razumemo, da gre pri vsem tem ne le za krizo finančno-ekonomskega značaja, ampak tudi za politično krizo. Temeljni problem reševanja evra je nezaupanje, ki seje tako razširilo, da so začeli naraščati pribitki na obveznice tudi vseh članic območja evra z najvišjo bonitetno oceno. Investitorji zaupajo le še nemškim obveznicam. Nevarno so porasle tudi obresti, ki jih trg zahteva za slovenski javni dolg. Kje mag. Brščič vidi te rešitve?
„Zgolj v zdrsu v novo recesijo. To kliče po politiki oživljanja gospodarstva, zasebne potrošnje, investicij, vendar je v luči javnofinančnega stanja to popolnoma nemogoče. Če želimo ohraniti stabilno valuto, monetizacija ne pride v poštev. Takšno stanje zahteva ekspanzivno fiskalno politiko, problem javnih financ je pa ravno obraten, kar pomeni, da potrebujemo restriktivno politiko. Tu se ekonomske šole med seboj razlikujejo. Sam sem konservativnih nazorov in sem prepričan, da je primat v konsolidaciji javnih in tudi zasebnih financ. Bolje je vzpostaviti neko ravnotežje pri nižji ravni bruto domačega proizvoda, kot pa nadaljevati z nekim statusom quo neprestanega dodatnega zadolževanja, pri čemer je popolnoma jasno, da teh dolgov ne posamezniki ne države ne bodo mogle poplačati. Tako si ne predstavljam, kje bodo države danes dobile denar. Finančni trgi so že dali jasno sodbo, da je igre konec. Države, kot je Slovenija, se bodisi ne morejo bodisi se zadolžujejo s prohibitivno visokimi obrestmi. Drugi izhod, monitizacija ali po srbsko printanje denarja, ne pride v poštev, ker to vodi v popolni ekonomski kolaps. Bojim se, da v tem trenutku evropske institucije in največje države počnejo prav to; spodkopavajo temelje družbene ureditve, ko pritiskajo na ECB, naj vodi bolj ekspanzivno denarno politiko, ker sami niso sposobni izvajati restriktivne fiskalne politike. To je pot v pogubo.“
Finančne težave so pometle z vladami Irske, Portugalske, Španije, Grčije in Italije, v vseh teh državah so krmilo prevzeli politiki z mandatom za boj proti krizi, v Grčiji in Italiji celo priznana ekonomista. Kljub temu se je beg kapitala z evrskega območja nadaljeval vse leto in se še nadaljuje.
Evrske države so odločile, da si nikakor ne morejo dovoliti bankrota kakšne države. Grčija je v svojem prvem reševalnem paketu dobila 110 milijard evrov, Irska 85 milijard, hkrati pa so nanju in na vse, ki so jima sledile, pritisnili, naj dobro zategnejo pas. Marca so začasni evrski reševalni sklad napolnili s 440 milijardami evrov in konec meseca oblikovali še stalni sklad Evropskega mehanizma stabilnosti s 500 milijardami evrov. Konec leta so kapital prvega še povečali, drugega pa pomaknili na leto 2012.
Se vam, mag. Bernard Brščič, zdi, da bi bilo za države, ki ne želijo ali ne morejo sprejeti strogih varčevalnih ukrepov, bolje, da zapustijo evrsko območje in ponovno sprejemajo valute, ki so jih imele pred uvedbo evra?
„Države,ki se ne morejo držati fiskalne discipline, navadno temeljijo na prekomerni potrošnji. Za take države je rešitev v tem, da uvedejo fleksibilnost deviznega tečaja, ki je omogočena s tem, da se državo izloči iz evrske skupine. Članstvo v evru namreč preprečuje nujno cenovno prilagoditev. To ne pomeni, da Grčija in Italija nimata na voljo instrumentov za ohranitev v Uniji, vendar to zahteva znižanje cen in znižanje plač. Kar pomeni, da je izločitev iz evrskeg a območja neka politična oportuna rešitev za nesposobnost politike,da uvede konservativne javne finance. Za Grke bi to pomenilo to, daje v tem trenutku potrebno zmanjšati plače, pokojnine, socialne prejemke za najmanj 30 %.«
Stihijski razpad evra bi povzročil naval na banke in opustošenje
Z ekonomistom Brščičem smo se pogovarjali tudi o možnih scenarijih ob morebitnem razpadu evra. Strokovnjak pravi, da imajo vse večje države, kot sta Velika Britanija in Nemčija, tovrstne scenarije že pripravljene.
„Scenariji so lahko zelo stihijski, lahko so scenarijinadzorovanega propada. Prvi bi povzročil naval na banke. To se potihoma že dogaja v Grčiji, kjer so v letu in pol dvignili že za144 milijard evrov, ker ljudje ne zaupajo več bankam. Ljudje si ne prestavljajo, kaj bi se zgodilo, če bi v luči razpada evra banke postale nesolventne. Tega se moramo najbolj bati. Torej stihijskega razpada območja, ki bi povzročil naval na banke, ki bi povzročile ekonomsko opustošenje.“ To po njegovem mnenju ne pomeni, da je treba evro za vsako ceno reševati. Hladno razumsko se je treba odločiti za rešitev in pri tem vztrajati. Politika pa zadnja leta zaradi tretje razrednosti nosilcev političnih funkcij ni sposobna odgovarjati na izzive časa, ki jih ta kriza prinaša, je pojasnil mag. Brščič.
Kakšna je naša prihodnost, leto 2012?
Evropska unija je v zadnjih decembrskih dneh le začela sprejemati jasno določene ukrepe za utrditev skupne evropske valute. Finančni ministri so se dogovorili, da bodo evrske države - razen Grčije,Portugalske in Irske, ki prejemajo mednarodno pomoč, in Estonije, kije članica evrskega območja od letos - zagotovile 150 milijard za pomoč prezadolženim državam. Slovenski delež bo znašal 910milijonov evrov
Mag. Bernard Brščič tudi glede prihodnosti Slovenije v letu 2012 ni optimist, saj napoveduje nadaljnji zdrs. „Želel bi si,da bi ohranili neko življenjsko raven, kot smo jo živeli v letu2011, vendar se glede na parametre bojim, da so to pobožne želje. Zdelo se je, da smo v Pahorjevem mandatu dosegli dno, a se bojim,da upoštevajoč rezultate nedavnih volitev temu ni tako. Vprašanje,kako globoko še lahko pademo.“ Po njegovem zadnja tri leta živimo v popolni moralni, ekonomski in politični stagnaciji Slovenije, kar se utegne še nadaljevati.
Možno pa je tudi, da se evropski voditelji niso lotili pravega načina reševanja evrske krize. Nekateri celo pravijo, da bi države najlaže prisilili k akciji za povečanje konkurenčnosti, če bi tiste, ki so zapravljale denar, čas in prihodnost svojih državljanov, pustili bankrotirati, a v varnem zaledju skupne evropske valute. Če tovrstna predvidevanja držijo, evrsko območje pravi pretresi šele čakajo.
