Nadškof Anton Stres
Nadškof Stres pri maši za domovino izpostavil nezlomljivo upanje pri odločanju za samostojnost
Slovenija
Ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres je pri petkovi maši za domovino v ljubljanski stolnici dejal, da brez nezlomljivega upanja po uresničitvi pravice do življenja v dostojanstvu samostojnega naroda pred 21 leti ne bi bili pripravljeni in zreli za tako enotno in prepričljivo dejanje najvišje odločitve za lastno samostojnost.
Toda s tem še nismo dosegli končnega cilja, meni Stres. Opozarja, da vsako obdobje pozna nove grožnje in nevarnosti. "Zato obhajamo naš praznik samostojnosti in enotnosti, da bi v tem predbožičnem času, ko nam je Emanuel - Bog z nami še posebno blizu, zajeli novega poguma in novih spodbud, ki jih v sedanjih okoliščinah še posebej potrebujemo," je dejal.
23. decembra je minilo 21 let od izvedbe plebiscita, na katerem se je prepričljiva večina volivcev odločila za samostojno Slovenijo, rezultate pa so razglasili tri dni pozneje. Plebiscit leta 1990 je sledil demokratičnim spremembam, ki so se začele sredi 80. let prejšnjega stoletja in so aprila tega leta pripeljale do prvih povojnih demokratičnih in večstrankarskih volitev.
Legitimacijo odločitve politike za samostojno Slovenijo je dal prav izid plebiscita. Na vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, kar je 88,5 odstotka vseh volivcev.
Nagovor nadškofa Antona Stresa pri maši za domovino
Spoštovane poslanke in poslanci Državnega zbora in Evropskega parlamenta,spoštovane članice in člani Vlade Republike Slovenije,
ekscelence spoštovane veleposlanice in veleposlaniki prijateljskih držav,
spoštovane članice in člani Slovenske vojske in Policije,
spoštovani predstavniki drugih Cerkva in verskih skupnosti,
drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!
V tem predbožičnem času so nam še posebno blizu velika svetopisemska preroška besedila, ki smo jim prisluhnili. Berilo je bilo vzeto iz knjige preroka Izaija (prim. Iz 11,1–9), o katerem vemo, da je svoje videnje človeštva, ki živi v svobodi in miru, imel v času, ko je njegov narod izkušal kruto preizkušnjo in so bili Izaijevi sonarodnjaki begunci in pregnanci po širnem babilonskem kraljestvu. V tistih letih razočaranj in obupa, je bilo treba v pobitih srcih ohranjati živ plamen vere in upanja. Bolj ko je noč črna in grozljiva, bolj pomembno je, da plamen upanja visoko gori in meče svojo svetlobo daleč v prihodnost. Zgodovina je pogosto kruta in obstaja nevarnost, da nas boleče izkušnje speljejo v resignacijo in obup. Da se ne sprijaznimo z zlom v svetu, potrebujemo utemeljeno upanje dokončnega odrešenja.
Tudi Jezus se v svojem nagovoru v evangeliju (prim. Lk 4,11–21) opira na preroško napoved o prihodnji odrešitvi. Govori o času, ko ne bo več jetnikov, slepih in zatiranih. Tudi to upanje presega naše lastne moči. Toda on naredi še korak naprej. Upa si zatrditi, da je ta obljubljeni čas napočil z njim, da so se z njim začela uresničevati najbolj drzna in najbolj plemenita pričakovanja človeštva.
Z njim, z njegovim rojstvom, smrtjo in vstajenjem se je uresničevanje teh pričakovanj res začelo, ni pa se še končalo, kajti krščansko upanje ni utopična ideologija in zato ne obljublja popolne in dokončne odrešitve in osvoboditve v okviru zgodovine, v kateri živimo. Za to sta potrebna novo nebo in nova zemlja, predvsem pa ljudje z novim srcem in novim duhom. Advent kot čas upajočega pričakovanja tudi zato v nekem smislu še vedno traja.
Naša naloga pa je, da plamen pričakovanja dokončnega odrešenja ohranjamo, da mu dajemo vsak dan nov zalet in zagon, da sveti zelo visoko tako, da lahko v njegovi svetlobi prepoznamo prave poti, ki jih moramo ubrati znotraj zgodovinskega časa, v katerem živimo. V ohranjanju tega upanja, razsvetljenega upanja, vidi v sodobni družbi in državi Cerkev svoje poslanstvo.
Tudi naši predniki so dolgo časa verovali in upali, da se bo zgodilo tisto, kar jim pripada po vseh Božjih postavah: pravica do življenja v dostojanstvu samostojnega naroda. Brez tega nezlomljivega upanja pred 21. leti ne bi bili pripravljeni in zreli za tako enotno in prepričljivo dejanje najvišje odločitve za lastno samostojnost.
Toda s tem še nismo dosegli končnega cilja. Vsako obdobje pozna nove grožnje in nevarnosti. Zato obhajamo naš praznik samostojnosti in enotnosti, da bi v tem predbožičnem času, ko nam je Emanuel – Bog z nami še posebno blizu, zajeli novega poguma in novih spodbud, ki jih v sedanjih okoliščinah še posebej potrebujemo. Amen.
