Papež Benedikt XVI. vodil večernice ob začetku novega akademskega leta

Cerkev po svetu 04. 11. 2011, 20:39

Papež Benedikt XVI. je v petek popoldne vodil slovesne večernice v vatikanski baziliki ob začetku novega akademskega leta na papeških univerzah. Med homilijo je po poročanju slovenskega uredništva Radia Vatikan omenil duhovniško poslanstvo.

Papež je v nagovoru spomnil tudi na 70-letnico Papeške službe za duhovne poklice, katere ustanovitev je predstavljala začetek obširnega gibanja molitvenih pobud in pastoralnih dejavnosti. To je bil jasen odgovor na klic, da bi Gospod poslal delavce na svojo žetev (Mt 9,37-38).

Po papeževih besedah je bila pomembnost poslanstva pastirjev opazna že v prvih krščanskih skupnostih. Apostol Peter je starešine spodbujal, naj pazijo na čredo, ki jim je zaupana, pa tudi naj bodo med seboj solidarni (1 Pt 5). „Pasti Kristusovo čredo je poklicanost in naloga, ki jim je skupna in jih na poseben način povezuje med seboj, ker so tudi s Kristusom združeni s posebno vezjo.“ Jezus je o sebi rekel, da je dobri pastir. Nihče torej ne more biti dobri pastir, če ne postane eno s Kristusom. Apostolska poklicanost živi zahvaljujoč osebnemu odnosu z Njim, hrani se z redno molitvijo in razvnema z močno željo po posredovanju oznanila.

Da bi bilo življenje duhovnika vedno bolj v soglasju s Kristusom, pa je nujnih nekaj pogojev. Sveti oče je med današnjo homilijo izpostavil tri: hrepenenje po sodelovanju z Jezusom pri širjenju Božjega kraljestva, zastonjskost pastoralnega prizadevanja in drža služenja. V temelju poklicanosti v duhovniško poslanstvo je srečanje z Jezusom: kdor je med mnogimi glasovi razločil Njegov glas, je očaran, pretresejo ga Njegove besede, dejanja, Njegova osebnost. Duhovniška poklicanost ima svoje korenine v Očetovem dejanju, ko je poslal svojega Sina, da bi s pomočjo Svetega duha uresničil odrešenjski načrt. Preko Cerkve se širijo dobrodejni učinki odrešenja. Duhovnik je po papeževih besedah torej tisti, ki zna v notranji svobodi in globokem veselju srca ostati v intimnem prijateljstvu s Kristusom, da bi se vse dopolnilo v skladu z Božjo voljo.

Kar zadeva zastonjskost, je sveti oče dejal, da se ne sme nikoli pozabiti, da se duhovništvo začne z zakramentom, s posvečenjem. Le-to predpostavlja odprtost za Božje delovanje, vsakodnevno odločitev za podarjanje samega sebe bratom. Gospodov klic ni rezultat posebnih zaslug, ampak je dar, ki ga je potrebno sprejeti. Kdor odgovori nanj, naj se ne bi posvetil svojemu lastnemu, temveč Božjemu načrtu, in sicer velikodušno in nesebično. Odgovoriti tako pomeni ljubiti skupaj z Njim, biti razpoložljiv. Duhovnik ne sme nikoli pozabiti, da je edini upravičeni vzpon vzpon križa, in ne vzpon uspeha.

To pa pomeni, da morajo duhovniki služiti tudi na področju zglednosti življenja. Biti morajo ponižni služabniki za dobro Božjega ljudstva, še posebej ko delijo zakramente. Njihovo življenje mora biti globoko zaznamovano s pozorno skrbjo za čredo, zvestim obhajanjem liturgije in pripravljenostjo podpirati vse brate, še posebej najbolj uboge. V tem življenju po zgledu Kristusa in z Njim vsak duhovnik lahko v polnosti uresniči samega sebe in svojo poklicanost.

Na koncu je sveti oče spomnil, da so isti poudarki pomembni tudi za druge posvečene osebe in laike. Vsakdo bi se moral naučiti, kako biti vedno bolj z Gospodom v vsakdanjem življenju; kako se pustiti očarati in se okleniti Njegove ljubezni. V življenju vsakogar je namreč pomembno, da si velikodušno prizadeva živeti po Božjem, in ne svojem lastnem načrtu.