Slovenski izseljenci, daleč od doma, a vedno blizu

| 10.11.2011, 07:16 Matjaž Merljak

Marija Ahačič Pollak je ustanoviteljica in dolgoletna odgovorna urednica Radia Glas kanadskih Slovencev ter aktivna članica vokalne skupine Plamen, ki letos praznuje 20. letnico delovanja. Za njeno vsestransko kulturno udejstvovanje ji je bilo leta 2005 podeljeno časno odlikovanje za zasluge pomembne za slovensko kulturo in slovenstvo v Kanadi.

Na 11. vseslovenskem srečanju, ki je v Državnem zboru v Ljubljani potekalo 30. junija 2011, je predstavila razmišljanje z naslovom Slovenski izseljenci, daleč od doma, a vedno blizu.

Spoštovani gospod podpredsednik Državnega zbora, gospod minister, poslanke in poslanci, cenjeni gostje in rojaki iz drugih držav.

Ob dvajsetletnici samostojnosti Republike Slovenije vam prinašam prisrčne pozdrave iz Kanade in vseh drugih držav po svetu, kjer živimo slovenski izseljenci. Počaščena sem, da vam danes lahko nagovorim v imenu vseh, ki smo si večinoma v različnih obdobjih prejšnjega stoletja ustvarili dom daleč od dežele pod Triglavom.

Težke gospodarske razmere, ki številnim niso omogočale spodobnega preživetja v domovini ter politične razmere po koncu 2. svetovne vojne, so v 20. stoletju ustvarile veliko izseljensko skupnost po svetu, katere velik del živi tudi v Kanadi. O privajanju na življenje v tujini smo v teh letih s prostovoljnim, trdim delom in trdo prigaranimi lastnimi finančnimi sredstvi z veliko solidarnostjo zgradili svoja društvena središča, cerkve, letovišča in starostne domove in si ustvarili mrežo kulturnih organizacij in društev.

Vzajemna podporna Zveza Bled, ki jo štejemo za prvo samostojno društvo v Kanadi in je pred kratkim praznovala 70. letnico, je v svoja pravila zapisala, da člani ne smejo delati sramote slovenskemu narodu. Prav zaradi poštenosti, odgovornosti, pridnosti in delavnosti smo bili Slovenci v Kanadi vedno zelo cenjeni in spoštovani. Pogovori z uspešnimi slovenskimi podjetniki v Kanadi to dokazujejo. Niso strmeli za hitrim zaslužkom in bajnim bogastvom, ampak so ponosni na tisto, kar so na pošten način zaslužili.

Ne glede na razloge izseljenstva, ki so bili politični, ekonomski ali pa kar oboje, nam je bilo skupno predvsem to, da smo vsi zapustili svoj dom, zato smo v tujem svetu iskali sorodne slovenske duše, s katerimi smo lahko preživljali proste trenutke ali se veselili na skupnih potovanjih.

Pomemben steber slovenstva v izseljenstvu in tudi med rojaki v Kanadi je slovenska cerkev. Župnija v središču in zahodnem predmestju Toronta, v Hamiltonu in Montrealu in slovenska cerkev v Winnipegu so verska, duhovna in tudi družabna središča Slovencev v Kanadi. Duhovniki iz teh župnij pa redno obiskujejo rojake v drugih kanadskih provincah, kjer Slovenci nimajo svojih župnij in cerkva.

Četudi daleč od doma in v popolnoma drugem svetu, je med rojaki v izseljenstvu vse od konca 2. svetovne vojne živela politična ideja samostojne slovenske države. Intelektualci, ki so pripadali politični imigraciji, so jo najprej v evropskih državah, kasneje pa tudi na drugi strani Atlantika, obravnavali v časopisu Slovenska država, ki je najprej izhajal v Chicagu, leta 1954 pa se je preselil v Toronto. Družbene razmere, ki so se začele risati na slovenskem obzorju v osemdesetih letih, nas niso pustile ravnodušnih. Tudi med nami so se začele krepiti ideje o še tesnejšem sodelovanju med nami samimi in tako je leta 1985 začela delovati Zveza slovenskih društev, ki se je decembra 1990 ob začetku velike akcije zbiranja pomoči prizadetim v poplavah v Sloveniji, preimenovala v Vseslovenski odbor. Iz te organizacije se je razvila sedanja oblika povezovanja društev v Ontariu z imenom vseslovenski kulturni odbor. Kanadsko-slovenski kongres je z nastankom konec leta 1990 oral ledino svetovnemu slovenskemu kongresu, ki je imel za cilj povezati vse Slovence v domovini, izseljenstvu in zamejstvu. Predstavniki kanadskih Slovencev smo z velikim ponosom in zavednostjo konec junija 1991 v Ljubljani sodelovali pri nastajanju svetovnega slovenskega kongresa.

In, če smo se pred letom 1991 zaradi različnih pogledov do državne ureditve v domovini nemalokrat soočali z vprašanjem odnosa do slovenske zastave, z rdečo zvezdo ali brez, nas Slovence v Kanadi in tudi drugod po svetu od osamosvojitve naprej nova slovenska zastava in himna združujeta kot še nikoli poprej. S kakšno vestnostjo in zagnanostjo smo Slovenci iz Toronta in Hamiltona ter drugih večjih mestih Kanade ročno šivali nove slovenske zastave junija leta 1991, da smo se z njimi podali na mestne ulice demonstrirati v podporo domovini. Nova slovenska zastava je zaplapolala po vseh slovenskih društvenih prostorih, naše članice in člani, njihovi otroci in vnuki so nanjo ponosni ter v njej vidijo povezanost z domovino svojih staršev oziroma z vsemi Slovenci po svetu.

V multikulturni Kanadi zelo spoštujejo svoje državne simbole, zato tudi Slovenci začenjamo vse pomembnejše kulturne in družabne prireditve s slovensko himno in ob slovesno izobešeni slovenski zastavi. Želeli bi, da bi z isto večjo mero patriotizma bolj pogosto naredili to tudi v domovini.

Demokratizacija leta 1990 in nastajanje samostojne države sta temeljito zaznamovali slovensko skupnost v izseljenstvu. Razglasitev samostojnosti in vojna za Slovenijo sta nagovorili stare in mlade, da smo v organizirani akciji o razmerah v Sloveniji in razpadajoči Jugoslaviji temeljito obveščali kanadsko javnost, medije in politično vodstvo kanadskih provinc ter zveznih oblasti v Ottawi. Prav tako pa smo tudi speljali akcijo zbiranja materialne pomoči za odpravo posledic vojne, v kateri smo zbrali preko pol milijona kanadskih dolarjev.

Z aktivnostjo smo nadaljevali tudi po koncu vojaških spopadov in vse do 15. januarja 1992, ko je Kanada v skupini večine evropskih držav priznala Republiko Slovenijo, odločitev kanadske vlade je bila posledica odločnosti slovenskega naroda in demokratičnih standardov, ki jih je uveljavila nova država. Prav tako pa tudi številnih apelov in pritiskov kanadskih Slovencev, ki smo kot ponosni kanadski državljani ter zavedni Slovenci zagovarjali Prešernove verze, v katerih je napisal: "Tje bomo našli pot, kjer nji sinovi, si prosto voljo, vero in postave."

Dvajset let kasneje, ko obhajamo okroglo obletnico slovenske državnosti in večina izseljencev iz polovice prejšnjega stoletja zaključuje svoje življenjske zgodbe, se moramo vprašati, kakšni so izzivi s katerimi se soočamo pogledu na prihodnost. Podobno kot tudi skupnosti drugih narodov v Kanadi, nas tare pomanjkanje ljudi, ki bi bili pripravljeni prevzeti odgovornost vodenja posameznih dejavnostih v slovenskih organizacijah. Po osamosvojitvi Slovenije, ko je bilo navdušenje za kulturno in družabno dejavnost med kanadskimi Slovenci na višku, nam je začelo primanjkovati sposobnih ljudi, ki bi lahko sodelovali pri slovenski radijski oddaji, pri izdajanju slovenskih publikacij, pripravi kulturnih programov, uprizoritvi gledaliških iger ali poučevanju slovenskega jezika. Novega dotoka priseljencev iz domovine ni, zato slovenščina razumljivo upada kot pogovorni jezik v slovenskih društvih. Prav tako pa se tudi nekoliko zmanjšuje število otrok v slovenskih šolah. Po drugi strani pa se spodbudno povečuje število tistih, ki ponovno odkrivajo svoje korenine ali pa se slovenskega jezika začenjajo učiti tisti zakonci, ki želijo spoznati jezik ali kulturo svojega življenjskega sopotnika.

Globalna komunikacija in vse boljše znanje angleškega jezika mladine v Sloveniji nam v jezikovnem smislu, kar je svojevrsten paradoks, prej škodi kot koristi, saj se izseljenskim otrokom ni treba več truditi, da bi s sorodniki ali prijatelji govorili v Sloveniji govorili slovensko. Ohranjanje svojega jezika in kulture za migrante na dolgi rok vedno predstavlja velik izziv, saj je politika multikulturnosti usmerjena tudi v čim prejšnjo integracijo priseljencev v kanadsko družbo, s čimer se soočajo slovenski izseljenci tudi v drugih državah.

Nizka udeležba slovenskih državljanov na volitvah in referendumih ni znamenje nezanimanja, ampak je včasih pogojena s prepoznim ali prezapletenim obveščanjem o volitvah, velikokrat pa slabim poznavanjem programov političnih strank ali vsebine referendumskih vprašanj. Za nove generacije bo zelo pomembno organizirati volitve tudi preko svetovnega spleta, k boljšemu odzivu izseljencev na volitve pa bi lahko veliko pripomogla tudi njihova zastopanost v slovenskem parlamentu.

Za Slovence po svetu je izjemno pomembno, da so vsa sporočila slovenskih vlad ali parlamentarnih delegacij enotna, ne glede na politično barvo garniture. Zavedamo se, da vprašanja, problemi in življenje rojakov po svetu presegajo tradicionalne politične delitve, zato v imenu izseljencev ob tej priložnosti čestitam Komisiji za Slovence po svetu, ki odločitve sprejema s konsenzom, ker smo navsezadnje lahko videli tudi med njihovim obiskom v Kanadi.

Če je bilo sodelovanje z nekdanjimi jugoslovanskimi diplomatskimi predstavništvi vprašljivo pa vse od slovenske osamosvojitve naprej tega vprašanja ni več, saj sta slovensko veleposlaništvo v Ottawi in generalni konzulat v Torontu pobudnika in podpornika zelo pristnih in konstruktivnih srečanj in sestankov. Obiski slovenskih diplomatov pa nas učinkovito spodbujajo pri našem kulturnem delovanju ter pri naših odnosih z domovino in njenimi institucijami.

Kanadski Slovenci pričakujemo, da bo slovenska Vlada tudi v bodoče upoštevala in cenila pomen slovenskega diplomatskega predstavništva v Kanadi, ki poleg političnih odnosov s Kanado, njenimi provincami in gospodarstvom, pomembno prispeva k ohranjanju in krepitvi slovenske skupnosti v Kanadi.

Spoštovane poslanke in poslanci, predstavniki Vlade in vladnih organizacij in medijev, ob razmišljanju o izseljenskem življenju ter vsem, kar nas je razdvajalo in kar nas je povezovalo, želim izpostaviti, da se Slovenci v tujini včasih bolj zavedamo, da razdrobljenost in izključevanje ne prineseta napredka in velikih dosežkov, ne pri slovenski skupnosti po svetu in ne v domovini.

V tem zmedenem času se ljudje po vsem svetu čedalje bolj zadevamo, da demokracija ne zavisi samo od zakonov, ampak tudi od poštenih medčloveških odnosov in odgovornosti vsakega posameznika, da idejno in materialno prispeva za dobrobit skupnosti, naroda in človeštva na sploh.

Voditelji slovenskih političnih strank imajo zato po mnenju večine kanadskih Slovencev veliko odgovornost prihajajočim rodovom predstaviti delo v skupno dobro kot pozitivno vrednoto in služenje, saj bodo ravno sedanji mladi že čez nekaj let prevzeli pomembne dolžnosti in odgovornosti, ki jih ima vsaka nova generacija.

Slovence v Kanadi in drugod po svetu so razmere, predvsem pa življenje na tujem okolju naučile, da bomo kot narodna skupnost obstali le, če bomo o vseh različnostih in drugačnosti poiskali skupne cilje.

Tako se pogosto vračamo k modrosti in vrednotam naših prednikov, ki so znali iz tujih kultur pobrati pozitivne ideje, se uveljaviti kot posamezniki ter se obdržati kot skupnost.

Tudi na začetku enaindvajsetega stoletja domovini lahko pomagamo pri iskanju odgovorov na razvojne izzive. V Kanadi in drugih državah živi stotine uveljavljenih rojakov, v gospodarstvo, znanosti, kulturi ali športu, ki lahko pomembno obogatijo podobo slovenske globalne realnosti in ji pomagajo do še večje konkurenčnosti. To je zelo lepo opisal Alojz Kuhar z besedami, da izseljenstvo predstavlja za rodno mater dragocenega otroka, ki zna biti svojim staršem v veliko oporo in podporo.

Ko govorimo o življenju izseljencev, se vam moram iz srca zahvaliti za materialno in moralno podporo, ki smo jo deležni tako za slovenske učitelje, arhivarje, novinarje, folklorne skupine, pevske zbore, učence slovenskih šol in njihove ekskurzije v Slovenijo, vse z namenom utrjevanja slovenskega jezika ter narodne zavesti.

Izseljenci z rojaki v domovini delimo upanje in prepričanje, da bo Slovenija uspela s skupnimi napori premagati težave, s katerimi se sooča. Premajhni smo, da bi se delili. Še posebej v težkih časih, ko je potrebno združiti vso modrost in vse potenciale za dosego uravnoteženega razvoja, za katerega je potrebna solidarnost, večja medsebojna strpnost in trezna politična presoja, kaj je v danih razmerah možno in kaj koristno.

Želimo si, da bi bili enako povezani in odločni kot smo bili pred dvema desetletjema, ko smo se vsi veselili razglasitve nastanka Republike Slovenija. Skupaj smo po vsem svetu trepetali in skrbeli v času vojaške agresije in si skupaj prizadevali za pridobitev priznanja naši ljubljeni domovini. V imenu izseljencev vsakemu posebej in vsem skupaj čestitam ob dvajsetletnici slovenske samostojnosti, naši ljubi domovini pa voščim vse najboljše. Hvala lepa.

(iz magnetograma Državnega zbora)