Prof. dr. Leon Oblak
Veseli december ali adventni čas – kaj boste izbrali?
Slovenija
Oboje je pred vrati, vendar pa v polnosti lahko doživite le enega od obeh. Odločiti pa se boste morali že v naslednjih dneh. Na eni strani so bleščeči utrinki, ki dolbejo praznino in trenutki glasne sreče, ki padajo v tišino, na drugi strani pa je bogastvo miru in hrepeneče pričakovanje.
Glavna naloga hudiča v tem času bo, da bo poskušal oboje združiti, ker ve, da bo v tem primeru veseli december preglasil in zasenčil advent. Kajti prvi nam ponuja zabave in vsa mogoča praznovanja, advent pa kesanje in upanje. Veseli december je poln brezglavega norenja in nakupovalne mrzlice, advent pa nas spodbuja, da se ustavimo in razmislimo o svojem duhovnem življenju, o odnosu do Boga in do bližnjega. Hudič je glasen, vsiljiv, Bog ni. Veseli december je na zunaj bleščeč in zelo hrupen, adventni čas pa je tih in miren. Za kaj se boste odločili? Saj ne bo težka izbira, kaj, dragi kristjani?
In poleg vsega balasta, ki ga prinaša veseli december, bomo letos obremenjeni še s predvolilno tekmo. Na srečo samo prvi teden v adventu. Ampak temu se ne moremo in tudi ne smemo izogniti, saj gre za eno od najbolj usodnih odločitev v zgodovini naše mlade države. Nenazadnje se vas večina spomni adventnega časa leta 1990, ko smo se odločali za samostojno državo. Tudi takrat smo v adventni čas morali spustiti malo politike. Ni šlo drugače. Ne bi želel primerjati pomembnosti takratnih dogodkov s sedanjimi, toda tudi danes se odločamo o izjemno pomembnih stvareh. O tem, kdo bo našo državo vodil v naslednjih letih, od tega pa je odvisno tudi, kakšna bo njena prihodnost. Še enega takega mandata, kot je bil ta, ki se je na srečo predčasno zaključil, si pa menda res ne želimo. Zato pa naša država potrebuje na odgovornih mestih sposobne ljudi z močno vestjo, ki bodo delali za dobrobit vseh državljanov. Nekaj vendarle je takih. Daj Bog, da bi jih volivci prepoznali. Le zmolite kaj ob prvi prižgani sveči na adventnem venčku v ta namen. Za pravilno, modro odločitev čim večjega števila Slovencev. Pa zato, da bi se prav vsi zavedali, da nam tokrat res ne sme biti vseeno. In kdor ne bo šel na volitve, mu je vseeno. Ko bi le bili plameni na svečah naših adventnih venčkov podobni tistim, ki so se prikazali apostolom na binkoštni dan. Ko bi le bili v tem prelomnem trenutku tudi mi napolnjeni s Svetim Duhom in bi znali izbrati tiste, ki nas bodo spravili iz globoke vsestranske krize, v kateri smo se znašli.
In ko bodo volitve za nami, bosta še vedno tu veseli december in adventni čas. Oba skoraj na začetku. In še vedno boste lahko izbrali – enega ali drugega. Skupaj namreč ne gresta v nobenem pogledu. Ne moreš izbrati tišine, če izbereš hrup. Ne moreš izbrati notranjega miru, če izbereš zunanji nemir. Ne moreš izbrati duhovnega življenja, če izbereš posvetno. Ne moreš se pripravljati na praznik Jezusovega rojstva, če te begajo skušnjave veselega decembra. In kristjani bi najbrž radi zaznali Odrešenika v skrivnosti učlovečenja.
Če bomo dovolili, da nas preslepi blišč veselega decembra, ki se je, mimogrede, pomaknil že globoko v november in se lahko samo še sprašujemo, koliko časa bo še oktober varen pred njim, potem bomo prikrajšani za marsikaj, saj ne bomo uspeli odpreti svojih src Kristusu, ki prihaja z željo, da bi vstopil v naša življenja. Najhuje, kar se nam lahko v tem času zgodi je, da pozabimo na pravi smisel Adventa. Če se bomo spomnili na Boga, ki se je utelesil in postal človek, poln skromnosti in uboštva, bomo morda lažje videli nesmisel sodobne potrošne družbe in se bomo lažje odpovedali stvarem, ki nas dolgoročno ne morejo osrečiti. Če bomo izbrali adventni čas, potem bomo lahko doživeli čudovit »adventus«, kar pomeni prihod. Prihod Njega, ki se je rodil pred dobrimi dva tisoč leti, Njega, ki je bil, ki je in ki pride.
Bolj, kot se bo bližal Božič, vedno več sveč bo gorelo na adventnem venčku, vedno več svetlobe bodo dajale, kar bo pomenilo, da se bliža rojstvo Božjega Sina, ki je najmočnejša svetloba. Čim bližje bomo Bogu, tem več svetlobe bo tudi v naših življenjih. Če jo bo veliko, ne bomo pogrešali zunanjih luči. Ironično mi vsako leto zazveni geslo »Ljudje, prižgimo luč«, s katerim se s hkratnim prižigom svetlobne okrasitve mesta, v Ljubljani začnejo decembrske prireditve. Parada pijanstva in kiča. Lani so za izvedbo praznične svetlobne osvetlitve našega glavnega mesta porabili 200.000 evrov. O ognjemetih in podobnih neumnostih raje ne bi govoril. V nekaj sekundah zleti v zrak toliko denarja, da bi vsakega normalnega človeka moralo vsaj rahlo zaboleti srce. Ljudje, prižgimo raje Luč v naših srcih. Tisto Luč, ki je pisana z veliko začetnico. Nam bo lepše, predvsem pa bo v nas bistveno več Svetlobe. Naj nastane raje na Božič ognjemet v naši notranjosti. Ognjemet ljubezni. Tak, ki je zastonj in dolgo traja.
Še na nekaj nas bodo opominjale sveče na adventnem venčku. Na minljivost našega zemeljskega bivanja. S tem, ko bodo gorele, bodo vsak trenutek manjše. Tudi naša življenja so z vsakim trenutkom bližje koncu zemeljskega bivanja, zato je pomembno, da dobro izkoristimo čas, ki nam je še ostal.
Veseli december ali adventni čas – kaj boste izbrali? Skoraj vsi spomini, tudi tisti najbolj kičasti in glasni zbledijo v barvi in zvoku časa, le nekateri so večni. Betlehem je med njimi, saj nam skozi stoletja betlehemsko Dete kaže pot. Luč razodetja razsvetljuje noč človeških zmot in nas opozarja, da je še vedno čas, za vse nas, da poiščemo svoj mir v Njem, ki nam ga edini lahko da.
