Predsednik kliče 112
| 28.10.2011, 14:45 Jože Bartolj
Če sodim vsaj po nekaterih izjavah prvega predsednika slovenske države v Večerovem intervjuju, se je v minulih dneh počutil precej podobnega človeku, ki vrti številko 112 in skuša na pomoč priklicati najbližje prostovoljno gasilsko društvo.
Koalicija iracionalnosti
Ko bi končno dobil zvezo, bi se predsednikova ihtava prošnja najbrž glasila nekako takole: “Zažgal sem hišo svojega soseda, s katerim se ne razumem. A glej ga zlomka, požar se je razširil tudi na bližnje domovanje drugega soseda, s katerim sva v odličnih odnosih. Bi lahko kako pogasili samo hišo mojega prijatelja?” Bojim se, da je za klicanje gasilcev že prepozno. Zublji, ki jih je zanetil, ližejo vse pod sabo.
Zdaj je njegova zadrega dvojna. Po eni strani ga je nekoliko strah, da se mu bo ponovno zgodilo leto 2004, ko je nehote prispeval morda odločilen kamenček v mozaik tedanje zmage Janeza Janše. Seveda ve, da se bodo njegovi stari soborci in sopotniki zadovoljili z nekaj nagovori s tovarišicami in tovariši, s klicanjem maršalovega duha in s kakšno brco v rimsko volkuljo. Ampak oni so podobno kot predsednik sam že zdavnaj pozabili, kako je biti povprečen državljan. Zato njihovo zadovoljstvo slednjega nemara ne bo prepričalo. Nemara se bo čudil, kako da predsednik, ki ga je menda rodila avantgardna levica, (ponovno) treplja po rami in tako rekoč javno krona bogataša novega kova, ki kljub vsem frazam o maršalu in vsem potočenim solzam Mercatorjevih delavk, na katere se predsednik patetično sklicuje, ni ravno iz njegovega sveta.
Zato se Kučan sklicuje na ledeni razum. Menedžerjevo kronanje, da je bilo potrebno iz čisto pragmatičnih nagibov. Če bi se smel odločati, bi po srcu bil na strani novega (in verjetno hkrati že pokopanega) gibanja z razcapanim predsednikom, ne takim z obleko in kravato. A žal, zadaj ni nobene posebne razumnosti. Zadaj je iracionalni strah pred izgubo abonmaja na privilegije in oblast. Ta je sestavil koalicijo na magistratu.
Postoril je preveč
Seveda položaj ni brez neprijetnosti. Ker je maziljenec nepredvidljiv in bi lahko sponzorje s svojim vedenjem v prihodnjih letih močno osmešil, je v določeni nevarnosti njihov dolga leta skrbno negovani liberalni in demokratični make up. In – kot rečeno – požar je s hiše neljubljenega upravnika bleščeče dediščine slovenske levice, za katerega je – spet zgolj po logiki ledenega razuma – predsednik javno glasoval pred tremi leti, že zdavnaj preskočil na hiše prijateljev. Kučan nemara ni pomislil, da je takoj, ko je sedel v prvo vrsto v ljubljanski mestni hiši, pritisnil na gumb za uničenje stranke, pred leti razglašene za svetal up in nosilko “nove politike”. Nič ne pomaga, da jo zdaj slika v bleščečih barvah in poudarja njeno potrebnost. Njegovi privrženci so že (preresno?) razumeli namig. Gotovo bo tudi novi izbranec prinesel “novo politiko”, a le s ciljem, da ostane vse po starem.
Sploh pa predsednik, če se je že podal v boj za ohranitev dosedanjega oligarhičnega modela, ni imel in nima kaj veliko izbire. Kaže namreč, da lahko projekt Maziljenec uspe samo, če odstopanj od na Mestnem trgu začrtane poti. Če bodo volivci naredili križ čez male, četudi še tako prijateljske sopotnike. In celo v tem primeru imata škarje in platno v rokah pravzaprav Janša in Virant. Ob zase neugodni porazdelitvi glasov med njiju lahko ljubljanski župan kljub predsednikovi žrtvi make upa še vedno ostane praznih rok.
