Ptička na vejci sedi

| 11.09.2011, 19:07

Sobotna oddaja iz cikla Pevci zapojte, godci zagod'te je prinesla zvočne primere dvoglasnega petja.

Slovenije je majhna dežela, a pokrajinsko pisana in raznolika. Posledica različnih geografskih in življenjskih pogojev je tudi razlika v občutenju in oblikovanju ljudskega izraza; v načinu petja in igranja ter v izbiri pevskega in godčevskega repertoarja.

Ljudje so pri nas vedno peli in še pojejo večglasno, brez inštrumentalne spremljave. To pomeni, da morajo imeti pesem v ušesih vsi pevci v skupini. Eden začne peti in ta mora dobro poznati besedilo, ostali pa mu »pritegnejo«, spontano in improvizirano pridajo glasove, kot se na posameznih področjih poje.

Večglasje je tako ena od osnovnih prepoznavnosti slovenske pevske tradicije. Enoglasno se na Slovenskem pojejo pesmi, ki so bolj intimne narave in jih pojejo posamezniki. Posebno obliko dvoglasja srečamo v Prekmurju in Reziji, sicer pa imamo v našem izročilu primere dvoglasnega petja, če sta bili pri snemanju navzoči dve pevki, oziroma dva pevca. Takšne primere smo poiskali v našem arhivu in jih izbrali za tokratno oddajo.

V njej smo slišali Ani Rehberger z Zgornjega Brnika in Francko Rozman iz Spodnje Bele pri Preddvoru, Malčko Jelen in Lojzko Jezernik iz Šentilja pri Velenju, Kristino Mali in Pepco Orešnik iz Nove Štifte, Marijo Rupnik in Ireno Lukan iz Medvedjega Brda pri Logatcu, Robnikovi sestri s Konjskega vrha nad Lučami, zakonca Micko in Franceta Anzeljc, Petračeva z Blok na Notranjskem, sestro in brata, Ančko Lazar in Ivana Kralja, Vintarjeva iz Zagorice na Dolenjskem ter mamo in hči, Romano in Ano Črnko z Gradišča na Kozjaku.