Kolesarji bodo poromali do osmih Marijinih cerkva

Slovenija | 06.09.2011, 17:54

Sodelavci Radia Ognjišče se bomo na dan pred praznikom Marijinega rojstva podali na kolesarsko romanje z naslovom Od Marije k Mariji. Pot bomo začeli 7. septembra v romarski cerkvi sv. Matere božje na Brinjevi gori nad Zrečami ter jo sklenili na mali šmaren, 8. septembra v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v Olimju.

Kolesarji se bomo na romanju ustavili pri sveti Materi božji na Brinjevi gori, pri Mariji Vnebovzeti na Prihovi, v cerkvi Marijinega obiskanja v Špitaliču, v Žički kartuziji, v cerkvi Marije sedem žalosti v Botričnici, v župnijski cerkvi Marijinega imena na Kalobju ter v cerkvi Marije Škapulirske v Dobju. Sklep kolesarskega romanja pa bosta predstavljali župnijska cerkev Marije Pomočnice v Zagorju pri Lesičnem in cerkev Marije Vnebovzete v Olimju.

Sv. Mati božja na Brinjevi gori

Podružnična in romarska cerkev sv. Matere božje na Brinjevi gori nad Zrečami leži na 630 metrih nadmorske višine in je najmlajša v vencu treh cerkva na 3,5 km dolgem grebenu Brinjeve gore, Golike in Brezja, a od vseh cerkva najbolj poznana. Nekoč so jo imenovali „male Višarje“ in je vse do druge svetovne vojne privabljala množice romarjev, je zapisano na spletni strani destinacija-rogla.si. Cerkev so začeli graditi leta 1769, ko so zgradili prezbiterij, leta 1830 pa še ladjo. Pred sedanjo cerkvijo je bila najprej postavljena kapela. Cerkev je bila povečana leta 1830, vanjo je bil postavljen glavni oltar, kipi so v baročnem stilu. Imela je tri zvonike, vendar jih je okupator med 2. svetovno vojno pobral. Leta 1950 je cerkev dobila nov bronasti zvon, v zvonik pa so namestili tudi mali zvonček iz cerkve sv. Neže, ki ga je pred okupatorjem skril organist Vladimir Mohorič. Danes so v prenovljeni cerkvi na Brinjevi gori pogosto svete maše ter tudi duhovna srečanja in tabori.

Marija Vnebovzeta na Prihovi

Župnijska in romarska cerkev Marije Vnebovzete na Prihovi pri Slovenskih Konjicah je bila lani sprejeta v Zvezo Marijanskih svetišč v vesoljni Cerkvi s pravico podeljevanja popolnih odpustkov, piše na spletni strani rkc.si. Nad vhodnimi vrati v cerkev je moč najti ploščo, ki vsem romarjem služi kot zunanji dokaz duhovne sorodstvene vezi prihovške cerkve Marije Vnebovzete z baziliko Svete Marije Velike v Rimu. Sicer pa je Marija na glavnem oltarju v cerkvi na Prihovi obdana s smejočimi angeli ter vinsko trto.

Cerkev Marijinega obiskanja v Špitaliču pri Slovenskih Konjicah

Župnijska cerkev Marijinega obiskovanja stoji sredi razloženega naselja, katerega hiše so večinoma v dolini potoka Žičnice, je zapisano na spletni strani dedi.si. Prvotno je cerkev spadala h kompleksu spodnjega samostana žičke kartuzije. To je tako imenovana „Ecclesia minor“, zgrajena za potrebe laičnih bratov, ki so po redovnih pravilih kartuzijanskega reda bivali ločeno od menihov. Cerkev je ohranjena v celoti in je edini vidnejši ostanek nekdanjega samostanskega kompleksa s hospitalom, prvič omenjenega leta 1185, po katerem je vas dobila ime. Zgrajena je bila še pred koncem 12. stoletja, kot prvi primer novega zgodnjegotskega sloga na območju, ki so mu pozneje vladali deželni knezi Babenberžani.

Žička kartuzija

Žička kartuzija je ime kartuzijanskega samostana v skriti dolini sv. Janeza Krstnika, v kraju Stare Slemene, v bližini naselja Žiče v občini Slovenske Konjice. Kartuzijo je okoli leta 1160 ustanovil štajerski mejni grof Otokar III. Traungauski ustanovno listino pa leta 1165 potrdil njegov sin Otokar IV. Traungauski iz rodbine Traungavcev, od leta 1180 štajerski vojvoda Otokar I. Gre za najstarejšo kartuzijo v Srednji Evropi in za prvi samostan tega reda zunaj Francije in Italije. Poleg ohranjenih stavb je najmogočnejša izmed razvalin velika redovna cerkev sv. Janeza Krstnika, 1190 ki jo je posvetil oglejski patriarh Gotfrid, po njej pa se je poimenovala celotna dolina. Delno ohranjeni ali izkopani samostanski deli so še Otokarjeva kapela, refektorij, kleti, kuhinja, nadstropni trakt, križni hodnik in pokopališka kapela.

Cerkev Marije sedem žalosti na Botričnici

Po tradiciji je stala tukaj prvotno cerkev Sv. Janeza na Kamnu, ki pa se je pozneje poimenovala v Marijino, je zapisano na spletni strani župnije Šentjur pri Celju. Kot taka se omenja že leta 1676. Sedanjo baročno stavbo so zgradili med letom 1736 in 1743, ko je bila posvečena. V zvoniku visi zvon z letnico 1488. Ladji sta prizidani kapeli, prezbiterij in na jugu zvonik. Notranjščina je obokana z banjastimi oboki. Baročna oprema je nastala sočasno z gradnjo cerkve.

Župnijska cerkev Marijinega imena na Kalobju

Na spletni strani katoliškega tednika Družine je zapisano, da se na „vrhu hribovja, za Rifnikom, na 619 metrov visokem slemenu dviga stara božjepotna cerkev Marijinega imena na Kalobju. Sedanja zunanja podoba zvonika z baročno kapo sicer ne kaže prav daleč nazaj. Pač pa prvi dokumenti omenjajo Kalobje (villa Chalop) že leta 1278. Nekateri domnevajo, da je v kraju stala pristava rifniške graščine. Še enkrat je kraj omenjen leta 1305. V obeh listinah pa ni nič povedanega o cerkvi. Prvi zapis o njej je šele skoraj tri stoletja (1572) kasneje.“

Cerkev Karmelske Matere Božje v Dobju

V Dobju so prebivalci v 16. stoletju sredi tega hrastovega gozda postavili oltarno kapelo s podobo sv. Barbare. Cerkev so domačini zgradili v začetku 17. stoletja, v pisnih virih pa je prvič omenjena leta 1651, ko so prizidali zvonik, je zapisano na spletni strani podezelje.com. Sprva je bila podružnica pilštanjske prafare in tudi župnije sv. Vida pri Planini. V župnijsko cerkev, posvečeno Karmelski Materi Božji, je bila povzdignjena leta 1785. Leta 1827 so dvignili in obokali cerkveno ladjo ter povišali zvonik. V njej imajo zgodovinsko vrednost glavni oltar iz leta 1762, skupaj s stranskimi oltarji iz obdobja 1842-1846 in križevim potom iz leta 1894. Cerkev je bila v zadnjih dvajsetih letih v celoti obnovljena.

Župnijska cerkev Marije Pomočnice v Zagorju pri Lesičnem

Cerkev „Zagorske Matere Božje“, je bila v Jubilejnem letu 2000 proglašena za sveto letno svetišče. Romarji so nekoč hodili peš preko Bohorja, danes pa romajo na bolj sodoben način. Zagorje je bila nekdaj podružnica Pilštanjske prafare, leta 1787 je postala lokalija in leta 1882 končno samostojna župnija, kar je še danes. Cerkev v Zagorju je baročno opremil Ignac Marija grof Attems (1649 – 1732), lastnik gradov Hartenstein (Pilštanj) in Podčetrtek. Freske v cerkvi je naredil mojster Lerhinger. Ta umetnik je poslikal med drugimi tudi cerkev v Olimju in na Gradu pri Slovenj Gradcu. Občudovanja vredne so freske, kjer so upodobljeni prizori Marijinega kronanja, upodobitve evangelistov, skupine ubogih in potrebnih pomoči, bolniki i pohabljenci.

Marija Vnebovzeta v Olimju

Redovniki pavlinci so leta 1665 začeli v Olimju na zahodni strani starodavnega gradu graditi mogočno samostansko cerkev v baročnem stilu in jo posvetili Mariji Vnebovzeti. V tistem času je novozgrajena cerkev privabljala romarje od blizu in daleč. Patri so nudili romarjem dobro duhovno oskrbo, privlačila pa jih je tudi lepota baročnih oltarjev, je zapisano na spletni strani olimje.net.

V prezbiteriju stoji mogočen tri nadstropen pozlačen oltar v črni barvi. V središču je milostna podoba Marije z Jezuščkom, stoječa na luninem krajcu. Obdaja jo skupina angelov, ki jo na oblakih dvigajo v nebesa. Nad Marijinim kipom je slika Jezusovega krsta, nad njim pa kronanje Device Marije za kraljico nebes in zemlje. Zraven omenjenih podob je na glavnem oltarju še 12 kipov svetnikov in svetnic, na vrhu pa kip nadangela Mihaela. Oltar so leta 1680 izdelali pavlinski menihi v Lepoglavi na Hrvaškem in je eden največjih „zlatih“ oltarjev v Sloveniji. Prostor okrog glavnega oltarja je poslikan. Leta 1739 ga je poslikal pavlinski menih Janez Krstnik Ranger. Freske med drugim prikazujejo štiri prizore iz življenja Sv. Družine, Marijino oznanjenje, medaljone z motivi iz lavretanskih litanij, iluzorno kupolo ter sobo z balkonom.