Psalm 22 - molitev v trpljenju in zaupnaju pravičnega
Cerkev po svetu | 14.09.2011, 13:31
Papež Benedikt XVI. je pri sredini splošni avdienci v dvorani Pavla VI. nadaljeval z nizom katehez, ki so posvečene molitvi. Tokrat se je ustavil pri psalmu 22. Gre za psalm, o katerem je napisanih največ razprav in ga najpogosteje molimo. Papež se je ustavil predvsem pri prvem delu, kjer psalmist toži, da ga je Bog zapustil.
Gre za besedilo s pomembno kiristološko vsebino, ki nas nenehno spominja na Jezusovo trpljenje, je dejal papež in pojasnil na kak način: s svojo dvojno dimenzijo ponižanja in slave, smrti in življenja.
“Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?” sprašuje psalmist v svojem trpljenju. Zapuščen in sam, obdan s sovražniki, ki ga preganjajo, dan za dnem kliče k Bogu, a zdi se, da ga ta ne sliši. Evangelista Matej in Marko to vrstico psalma polagata na Jezusove ustnice, ko s križa kliče k Očetu. Tudi v njegovem primeru se zdi, da je zapuščen in sam, ko se znašajo nad njim, se mu posmehujejo in delijo njegova oblačila kot da je že mrtev. Psalmist se zatem spominja, kako je izvoljeno ljudstvo v težkih preizkušnjah zaupalo v Gospoda in kako jih je ta rešil. Tudi iz lastne izkušnje ve, da ga Bog varuje že od spočetjna naprej, zato tudi zdaj zaupa, da ga ne bo pozabil. Psalm se konča z zahvalo Bogu, ki usliši tiste, ki se v zaupanju zatekajo k njemu. Senca križa se umika, je dejal papež in daje prostor upanju na vstajenje. Zatem je povabil, naj tudi mi, ko se obrčamo nanj v trenutkih trpljanja, zaupamo v Boga, ki prinaša odrešenje in smrt spreminja v večno življenje.
