40 let Mešanega zbora San Justo

| 13.09.2011, 06:28 Matjaž Merljak

Dolgoletno delo organizacij slovenske skupnosti v Argentini omogoča, da smo v zadnjih letih doživeli dokaj pomembnih obletnic. Vsaka obletnica je seveda vzrok praznovanja in veselja, če pa je okrogla, ima še posebno pomembnost. To velja za praznovanje kar štiridesetletnega pevskega zbora, ki že toliko časa in s takim uspehom neprestano deluje v naši skupnosti.

Takega praznovanja smo bili deležni tisti, ki smo v soboto, 27. avgusta 2011, obiskali Naš dom in bili prisotni na koncertu slavnega Mešanega (nekdaj »mladinskega«) pevskega zbora San Justo ob priliki njegove 40. obletnice. Primerno razsvetljena dvorana je poudarjala intimnost, vse okoli dvorišča smo si pa mogli ogledati zgodovinski pregled v slikah z razstavo »Po stopinjah zbora«. »Sem pevec in peti mi je vse na sveti« smo lahko brali na ad hoc sestavljenem odru. Ob njem, na vsaki strani slovenska in argentinska zastava.

Napovedovalka je izrekla dobrodošlico približno 500 gostom. Na zaslonu so se tedaj pojavile slike, nato pa še video-posnetek, na katerem je nekdanji MPZ pel pesem »Pevec« (A. Foerster) še pod vodstvom ustanovitelja Andreja Selana. Za drugo kitico smo bili pa presenečeni, ko se je zvoku videa dodalo petje sedanjih članov zbora, ki so stali za publiko in se od tam napotili proti odru. Zborovodkinja prof. Andrejka Selan Vombergar, je tudi vse navzoče povabila, naj se pridružijo petju in s tem je postalo očitno praznovanjsko ozračje večera. Prva pesem je prišla do konca (na zaslonu, na odru, med publiko) in gosti so sprejeli te prve akorde koncerta z močnim aplavzom.

Sledila je predstava označena s kvaliteto, na katero nas je sanhuški zbor navadil v teku vseh teh let. Koncert je bil razdeljen na dva dela, v katerih smo uživali repertoar sestavljen v vzdušju pregleda, saj smo bili prisotni izvedbam pesmi, ki so poslušalcem zbora bolj ali manj znane. Med šestnajstimi pesmimi jih je bila polovica slovenskih, šest po naslovu španskih, pet izmed njih iz pristne argentinske folklore, ena ameriška narodna ter ena črnska duhovna.

Razdeljene so bile tako, da je med prvim delom postala jasna dvoličnost, ki je slovenski skupnosti v Argentini značilna: trdne in žive korenine slovenstva ter spoznanje in pripadanje argentinski kulturi. V obeh primerih je zbor dokazal ne le učinkovitost pri interpretacijah, temveč tudi sposobnost avtentičnega vživetja v eno ali drugo zvrst glasbe. Posebno omembo si zasluži MPZSJ za izvedbo argentinske folklore, ki jo očitno sprejme tudi kot lastno. Slovenska pesem pa zboru teče po žilah, tako sedaj kot razumljivo v prvih letih.

Med odmorom je bilo slišati več kot zadovoljne komentarje navzočih, ki so na eni ali drugi način izrekali, kar je verjetno vsakemu izmed nas donelo v mislih: »Res so dobri!«

Začetek drugega dela je zopet nameril pozornost gostov na zaslon, na katerem smo si ogledali slike s potovanj in predstav zbora po svetu, za tem se je pa nadaljeval koncert. Ko je prišel do konca glasbeni del praznovanja so sledili pozdravi in priznanja veleposlanika Tomaža Mencina, predsednika Zedinjene Slovenije Francija Žnidarja, predsednika Našega doma Karla Groznika, pevskega zbora Slomškovega doma Ex corde, Slovenskega pevskega zbora San Martin in v verzu podane besede najzvestejše članice zbora Metke Malovrh Scopel. Tem pozdravom in priznanjem se je z aplavzom pridružila tudi publika, hvaležna za akademijo, ki je bila kvalitetna po zaslugi pevcev in zborovodkinje, s pomočjo mnogih sodelavcev, ki so pripomogli k uresničitvi tako lepega večera.

Skratka, večer je bil izredno uspešen. Glasbeno, ker je MPZ San Justo ponovno dokazal vso svojo tehnično sposobnost, zvenel je uglašeno, disciplinirano, določeno, zbrano in istočasno energično, kar je dokaz veselja teh glasbenikov do petja in sad vsega truda in dela, ki je vloženo v vaje, ter resnosti, s katero delujejo pevci in pomočniki z zborovodkinjo Andrejko Selan in Marcelom Brulo - vokalnim tehnikom pevskega zbora - na čelu.

Kulturno, ker je bil MPZSJ zopet zgled zvestobe tradiciji in utemeljenega zaupnega pogleda v prihodnost, v kateri ga gotovo pričakujejo novi uspehi, ki bodo sad lastnih zaslug. Pa tudi človeško, saj ima umetniško delovanje svoj najgloblji smisel v tem, da poveže človeka s človekom in človeka z Bogom, in cilj je bil na tem praznovanju dosežen. Intimno ozračje, ki smo ga omenjali v prvih vrstah poročila, je zvesto plapolalo tekom celega večera, ter ustvarjalo prijateljsko atmosfero med navzočimi in nastopajočimi.

Po koncertu smo bili tudi vsi deležni zakuske, pri kateri ni izostala torta in med katero seveda ni manjkalo petja. Sledile so zahvalne besede zborovodkinje, ki se je spomnila sodelavcev zbora v teh štiridesetih letih bogatega življenja, končno pa še podala priznanje tistim, ki že dvajset ali več let pojejo v zboru. V veseli družbi in prijaznem klepetu se je večer tedaj bližal koncu.

»Naša pesem je naša vez« je ob koncu dejala napovedovalka; »dragocena dediščina, iz katere so rodovi in rodovi naših prednikov živeli. (...) dediščina, iz katere naj bi tudi sedanji in prihodnji rodovi črpali življenjsko silo v borbi za svoj obstoj.« Bog živi to vez in to dediščino. Bog naj poplača vse to delo in ves trud, za katerega dobro vedo člani zbora, bivši in sedanji, zlasti tisti, ki ga vodijo. Končno: vse najboljše - kot je bilo do sedaj - Mešanemu pevskemu zboru San Justo!