Nedelja svetniških kandidatov ljubljanske metropolije

Cerkev na Slovenskem | 19.09.2011, 11:37 Marta Jerebič

V cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku je včeraj potekala slovesnost ob nedelji svetniških kandidatov ljubljanske metropolije. V ospredju letošnjega praznovanja je bil salezijanski duhovnik in misijonar Božji služabnik Andrej Majcen.

Somaševanje je vodil ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres, pridigal pa je novomeški škof Andrej Glavan. Slovesnosti so se udeležili še vrhovni predstojnik salezijancev Pascual Chavez, beograjski nadškof Stanislav Hočevar, upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran in murskosoboški škof Peter Štumpf. Somaševalo je 63 duhovnikov. Po maši je bila v cerkvi še slavnostna akademija, na kateri so postulatorji procesov za beatifikacijo predstavili stanje posameznih postopkov.

Nagovor škofa Andreja Glavana

Spoštovani bratje v škofovski službi z nadškofom metropolitom msgr. Antonom Stresom na čelu, spoštovani duhovniki, redovnice in redovniki, posebej današnji častni gost gospod vrhovni predstojnik salezijanske družbe in deveti naslednik don Boska Pascual Chávez, dragi misijonarji in misijonarke, dragi romarji, zlasti vsi, ki molite za beatifikacijo božjih služabnikov in se priporočate našim svetniškim kandidatom od škofa Barage, škofa Gnidovca in mučeniškega nadškofa Vovka, pa vse do misijonarja Andreja Majcna, ki mu danes posvečamo posebno pozornost.

Lahko rečemo, da imamo Slovenci kot majhen narod, veliko slavnih misijonarjev in misijonark. Na vse smo ponosni, še posebej na vse, ki so ponesli sloves naše domovine, njene vernosti, delavnosti in svetosti v svet. To so misijonar in apostolski vikar v Kartumu, apostol južnega Sudana Ignacij Knoblehar, čeprav še ni med priznanimi božjimi služabniki; veliki apostol Indijancev škof Friderik Baraga, apostolski administrator in misijonar na Kitajskem Jožef Kerec, škof Janez Frančišek Gnidovec, ki ga je Božja previdnost kot duhovnika misijonske družbe lazaristov poslala na misijonsko področje nekaj let prej osvobojene Makedonije.

Danes se bo naš duhovni pogled ustavil na misijonarju Andreju Majcnu (1904–1999), ki ga od lanske jeseni kličemo božji služabnik. Gospod ga je v azijski vinograd poklical pred 76. leti. Po priimku je sicer majcen, kar pomeni majhen, a slaven in velik misijonar med Kitajci in v Vietnamu. Tam ga še danes častijo kot misijonsko legendo. Imajo ga za patriarha, ustanovitelja vietnamskih salezijancev in nič manj kot za vietnamskega don Boska. Ni čudno, da so ga Vietnamci stalno prosili in nadlegovali, da bi se vrnil kot njihov Abraham za vedno nazaj, kar si je tudi sam želel, a mu zdravniki tega zaradi slabega zdravja niso dovolili.

Predragi v Gospodu! Mnogi že poznate njegovo bogato življenje, a naj kljub temu navedem nekaj podatkov. Rodil se je 30. septembra 1904 v Mariboru, kjer je bil tudi krščen. V Mariboru je preživel štiri leta zgodnjega otroštva, pozneje pa se je vračal kot dijak učiteljišča. Do leta 1925 je bolj ali manj živel na Dolenjskem v Posavju, kjer je v Krškem končal osnovno in meščansko šolo ter prejel zakramente. V Krško, kjer so živeli starši in v Novo mesto ter Brežice, kjer sta živeli sestri, se je rad vračal. Pozneje, ko se je vrnil domov, je šel na grob staršev in na obisk k sestram. Zlato in biserno mašo je opravil tudi v Krškem in Brežicah.

Po učiteljišču je dobil prvo službo na Radni v župniji Boštanj, kjer se je seznanil s salezijanci, ki so tam imeli noviciat in šolo. Vstopil je v družbo don Boskovih salezijancev. Po novi maši leta 1933 je dve leti učil in celo vodil njihove strokovne šole na Rakovniku v Ljubljani.

Ko je prišel na obisk poznani misijonar Jožef Kerec (1892–1974), je začel sanjati o misijonih. Ker je beograjska oblast leta 1935 zaprla rakovniške šole, je bil obveznosti v šoli nenadoma prost in še istega leta je na veliki šmaren prejel misijonski križ, ki ga je nosil 44 let. Iz Trsta je odplul na Kitajsko.

V čem je skrivnost Majcnovih uspehov? – Na praznik Marije Vnebovzete je prejel misijonski križ, česar se je do zadnjega rad spominjal s solzami v očeh. Že kot mlademu učiteljiščniku mu je mati v Krškem naročala: »Ko boš šel v šolo, ne pozabi mimogrede stopiti za trenutek v frančiškansko cerkev, saj greš lahko pri enih vratih noter pri drugih pa ven, se pokrižaš z blagoslovljeno vodo, kratko zmoliš in se priporočiš Mariji.«

Revna in preprosta mati mu je s tem dala bogato doto, iz katere je črpal vse življenje. Marija je postala njegova življenjska sopotnica. Marija je ostala vse življenje njegova največja ljubezen in opora v srcu. Večkrat je ponavljal: »Brez Marije nisem nič.« Imel je otroško zaupanje vanjo. Ko je v času misijonskega delovanja zlasti v Vietnamu pokalo in so padale bombe, je z velikim zaupanjem potrosil po strehi zavoda Marijine svetinjice in, kot je zagotavljal, se jim nikoli ni zgodilo nič hudega.

Bil je pričevalec prave dobrote. – Ko so ga vietnamski sobratje obiskovali na Rakovniku, so povedali: »Nikdar v življenju nismo srečali človeka, ki bi bil bolj strog in zahteven, seveda najprej do sebe, kakor je bil gospod Majcen, vendar tudi nobenega, ki bi bil bolj dobrohoten in razumevajoč, kakor je bil on.« To je bil čudež njegove vsestranske uspešnosti, ko je bil ravnatelj šol, magister novincev in graditelj zavodov in cerkva, za kar je dobil tudi vietnamsko državno odlikovanje.

Ljubezen je bila zanj gonilna sila. Ko je prišel k misijonarju Kerecu v Kunming na Kitajsko, naj bi na slovesnem sprejemu z akademijo mladim spregovoril tudi on. Ko je stopil na oder, se je po kitajski navadi v tišini na vse strani priklonil, nato pa spregovoril v kitajščini: »Rad vas imam.« To je bilo vse, kar se je tik pred tem naučil, a dovolj, da so bili vsi navdušeni in da je osvojil njihova srca. To je bil njegov najkrajši in najučinkovitejši govor v življenju, kot je sam dejal pozneje. V kitajščini je zelo napredoval in kmalu prevajal in prestavljal tekste v kitajsko pisavo.

Konkreten izraz ljubezni je bilo tudi to, da je od prvega dne sklenil, da bo s Kitajci Kitajec in pozneje z Vietnamci Vietnamec. Svojo bližino ljudem je pokazal tudi s tem, da je brž, ko je zmogel, misijonaril v kitajščini. Francoski misijonarji so mu nasprotovali, češ v poganskem jeziku pa vendar ne boste oznanjali Kristusovega evangelija. Pokazalo se je, da je ljubezen vedno daljnovidna, iznajdljiva in moderna. Koncilski duh je v njem živel že davno pred koncilom (1962–1965).

Glavno vodilo v zavodu in ravnanju z mladimi je bilo zanj to, da je imel prednost vedno le tisti, ki je bil večji revež in sirota, ne glede na vero ali kaj drugega. To je bil vir Božjega blagoslova in naklonjenosti ter simpatije ljudi.

Svetosti ni brez sprejemanja križa. Moja pota niso vaša pota in moje misli so nad vašimi mislimi, smo danes slišali v prvem berilu. Božjih načrtov, ki se z našimi ne ujemajo, zato ni vedno lahko sprejemati. Misijonar Andrej Majcen je prestavitve sprejemal v duhu pokorščine in preizkušnje z veliko vdanostjo. Te so se začele na Kitajskem, od koder je bil izgnan leta 1951. Prav tako v severnem Vietnamu, od koder je moral bežati že po dveh letih. V južnem Vietnamu je 20 let živel tako rekoč s streli nad glavo in v nenehnem strahu. Preživel in uspešno delal je lahko le, ker je skoraj slepo zaupal v varstvo Marije Pomočnice. Kljub temu je leta 1966 doživel še tretji izgon in se kot zadnji tuji misijonar poslovil od Vietnama. Z razrahljanim zdravjem je za tri leta prišel na Tajvan zopet med Kitajce. Poznalo se mu je, da so mu z izgonom iz Vietnama porezali korenine. Zbolel je. Operiral ga je naš legendarni laiški misijonar dr. Janez Janež (1913–1990). Za nekajmesečno okrevanje se je vrnil v domovino, a se je ta doba podaljšala na 20 let. V domovini na Rakovniku v Ljubljani je postal najuspešnejši misijonski animator za vietnamski misijon in misijonar na daljavo. Njegova pisma so meditirali sobratje salezijanci po vsem Vietnamu. V 20. letih se je baje nabralo kar za 6 kilogramov pisem. Doma in v Vietnamu je bil vodnjak, iz katerega so mnogi zajemali živo vodo salezijanske duhovnosti in misijonskega navdušenja. Njegovo srce je bilo še vedno v misijonih. Na svoj rojstni dan je 30. septembra 1999 umrl kot izgnanec v domovini. Ta žrtev je bila morda potrebna, da je dozorel v molitvi in darovanju trpljenja za nebesa, kjer so ga pričakali ne le don Bosko z drugimi salezijanskimi svetniki in blaženimi, ampak tudi številni vietnamski mučenci.

Dragi bratje in sestre! – Hvaležni smo, da bomo Slovenci prihodnjo soboto dobili še dve novi blaženi slovenski mučenki s. Krizino Bojanc in s. Antonijo Fabjan. Danes prosímo, da bi Bog v svojo slavo, v spodbudo misijonskega dela, v razcvet novih duhovnih poklicev in nam kot vzornika krščanskega življenja, čim prej s čudežem poveličal velikega rojaka Andreja Majcna skupaj z vsemi drugimi našimi božjimi služabniki.