Stare viže belokranjskih godcev

| 22.08.2011, 08:13

… je naslov nove zgoščenke ljudskega godca, zbiralca in zapisovalca vsega, kar je povezano z glasbenim izročilom, belokranjskimi šegami in navadami, zavednega Slovenca in ponosnega Belokranjca, Janeza Pezdirca iz Slamne vasi. Gostili smo ga v oddaji Pevci zapojte, godci zagod'te.

Janez Pezdirec je imel 16. julija v Metliki predstavitev svoje šeste zgoščenke. Na njej so zvočno dokumentirane stare viže belokranjskih godcev, predvsem tiste, ki so nekdaj spremljale svatbeni obred. Nekaj zbranega gradiva iz najnovejše zgoščenke je Janez Pezdirec predstavil številnim obiskovalcem na metliškem grajskem dvorišču sredi poletja. Pogovor z njim pa sem posnela naslednji dan, na njegovem domu, v Slamni vasi. Kraj leži v jugovzhodnem delu Slovenije ob reki Kolpi, v občini Metlika, na meji s Hrvaško. Slamna vas ni dobila ime po slami (škupi), s katero so bile nekdaj pokrite vse strehe, temveč po tem, da je bila vas zadolžena, da je s slamo oskrbovala metliški grad in župnišče.

V vasi je 30 hiš, cerkev Svetega križa in mogočna lipa, ki je stara več kot 300 let in vpisana v register državnega pomena. V bližini se nahaja kraška jama, imenovana Bečka jama, ki so je pred leti z jamarji belokranjskega jamarskega društva očistili in obnovili. Pred vasjo stoji zaobljubljena kapelica, v bližini je igrišče športnega društva in brunarica. V vasi od leta 1932 deluje Gasilsko društvo, v gasilskem domu pa imajo tudi prostor za vaške dogodke.

Ljudje hodijo v službo v bližnja večja mesta, ob tem pa tudi obdelujejo zemljo. Ukvarjajo se s poljedeljstvom in z živinorejo, predvsem pa z vinogradništvom, kar omogoča dobra prisojna lega.

Janeza Pezdirca ljudska glasba spremlja že od mladih nog. Prihaja iz velike družine, v kateri je bilo sedem otrok. Rad je poslušal petje v družini ter očetovo igranje na orglice. Že kot otrok je ugotovil, da vsi pevci ne pojejo enako, da vsak poje svoj glas. Po končani osnovni šoli je ustanovil ansambel, kjer je igral kontrabas, in z aktivnim igranjem v različnih narodnozabavnih ansamblih prenehal v začetku letošnjega leta.

Leta 2005 je po 25-ih letih zaposlitev ostal brez službe. Takrat je ustanovil družinsko društvo – Kulturno društvo Vezilo in se začel načrtno ukvarjati z ljudsko glasbo, čeprav je že pred tem sodeloval kot orgličar na festivalu ustnih harmonik v Mokronogu. V ljudsko glasbo je privabil tudi svoja sinova; Aleš igra na kontrabas (v drugih zasedbah tudi na harmoniko in kitaro), Miha pa na bugarijo. Nato je ustanovil skupino ljudskih pevcev, ki so jo poleg njega sestavljali še njegov oče in mama ter očetova sestrična z možem. Vse pesmi, ki jih je dobil od njih, je skrbno zabeležil, posnel, arhiviral in s to zasedbo posnel dve zgoščenki. Z drugo skupino pevcev, v kateri so se družili (in se še) le moški, pa je posnel tri zgoščenke. Na šesti, ki je izšla letos, pa so zvočno dokumentirane viže belokranjskih godcev, predvsem svatbene, saj Janeza Pezdirca še posebej privlači raziskovanje svatbenega obredja.

Tik pred izdajo, letos septembra, pa je nova zgoščenka, ki prinaša gradivo izpod Gorjancev, od koder je doma njegova žena Marinka Pezdirec. V Belo krajino se je primožila z Dolenjske. Doma je v vasi Hrib pri Orehku. Prihaja iz glasbene družine, oče je igral na harmoniko, mati pa je rada pela. Ponosna je na svojega moža in sinova in njihovo udejstvovanje v ljudski glasbi. Možu je neizmeren vir informacij o šegah in navadah svojega kraja, spomni pa se tudi molitvic, ki se jih je naučila v otroštvu od svoje babice.

V oddaji je Janez Pezdirec zavrnil stereotip o prepoznavnosti Bele krajine po ljudski pesmi Lepa Anka in Hruške, jabuke, slive …, saj naj bi se tam poleg pesmi, ki so jih v Belo krajino prinesli Uskoki, istočasno pele tudi pesmi, ki so razširjene na osrednjem slovenskem ozemlju.