Prihajamo domov

Slovenija | 03.07.2011, 01:12

Pozdravljeni. Zdaj pa res, h koncu gredo tudi 9. radijske počitnice, o katerih med našimi prijatelji, počitnikarji prevladuje dobro mnenje. Še slabih tisoč kilometrov prevozimo danes, v nedeljo, 3. julija in v domovini bomo.

Od letovišča Letojanni na Siciliji pa do večernega postanka na celini, v pokrajini Lacio, do kraja Fiuggi smo včeraj prevozili okrog 710 km. Pot je minevala hitro. Nekaj je bilo spanja, nekaj radovednega opazovanja po okoliških razgledih iz prijetno ohlajenega avtobusa in še največ sproščujočih klepetov s sopotniki, vsake toliko postanek, da smo si pretegnili noge in se osvežili, pa je 13. ur dolga avtobusna vožnja hitro minila.

Iz otoka na celino čez Messinsko ožino

Našo pot proti domu smo začeli v soboto 2. julija, zjutraj po 8. uri in se z avtobusi iz pristaniškega kraja Messino odpeljali na celino čez poznan in zelo prometni Messinski preliv, ki je širok le nekaj več kot 3 kilometre. Vožnja s trajektom je trajala 20 minut. Skozi ožino se dnevno prepelje veliko število avtobusov, ladij, vlakov. Slednji se „zapeljejo“ na s tiri opremljene trajekte in po prispetju na celino takoj nadaljujejo pot. Preliv je zaradi tokov treh morij: jadranskega, ionskega in tirenskega, ki se na tem ozkem prehodu srečujejo, nepredvidljiv. Že nekdaj so zaradi vrtincev in močnega morskega toka tu nasedale ladje. Poznana je legenda o pošasti „Scili“, ki ovira plovno pot.

Avtocesta, ki je ves čas v popravilu

Ko smo se iz trajekta izkrcali na celini, smo stopili na tla Kalabrije, na podplat italijanskega škornja. Kalabrija je redko poseljena regija, dokaj nerazvita, z divjo pokrajino in žal z zelo prisotno kriminalno združbo, ki ji rečejo „N-drangeta“. Omenjena ima veliko moč v tej regiji, kar se vidi tudi na avtocesti, po kateri smo potovali in je glavna vez s S Italije. Avtocesta na Kalabriji je bila zgrajena že v 60.tih letih, a od takrat jo ves čas obnavljajo, popravljajo, izboljšujejo. Dela so slabo izvedena in dostikrat, zdi se „namenoma“ nedokončana. S tem lahko sredstva, ki jih dobijo iz državnega proračuna preusmerijo po svoje in po drugačnih poteh. V to je vključeno tudi tihotapstvo, predvsem z orožjem, drogami in podobnim. K temu gotovo veliko prispeva tudi kalabrijsko največje kontejnersko pristanišče v Italiji- Porto Gioia Taura, ki ga je zaradi razsežnosti težko nadzorovati in je odličen poligon za nelepe posle.

Mnogo lepega

Poleg zgoraj omenjenega pa Kalabrija ponuja tudi drugačne zgodbe. V tej regiji je zelo prisotna tradicija, ljudje so močno navezani na družino. Zelo skrbno bedijo nad svojimi hčerami. Prav bojijo se nezakonskih zvez in ko dekle pripelje domov svojega izvoljenca, ga njen oče skrbno izpraša in če se izkaže njun resen namen, družina čim prej poskrbi za zaroko in po več mesečnih pripravah tudi za poroko. Iz številnih tradicionalnih navad in običajev gre izpostaviti njihov ples Tarantela, ki je po izročilu nastal kot obred, s katerim so iz telesa po morebitnem piku „pregnali“ pajkov strup. Gre za ognjevit in zelo star ples, značilen za celoten jug Italije, s katerim „okronajo“ vsako slavje. Zelo močna je tudi njihova vera in tradicionalna razdelitev vlog mož in žena, slednje so v povprečju slabo izobražene in še vedno večinoma doma skrbijo za otroke in dom. Govorica „kalabrijcev“ je v zelo močnem narečju, ponekod vključuje veliko arabskih in na drugi strani grških besed, je težje razumljiva tudi tistim, ki sicer znajo italijansko.

Med kmetijskimi pridelki je skoraj 70% oljk. Posebna in zelo okusna je za Kalabrijo značilna rdeča sladka čebula, ki je paradni konj tamkajšnjega gospodarstva. Rdeča čebula je skorajda zdravilo, naravno pomirjevalo in pomoč pri nespečnosti.

Mimo gorskega prelaza do Pompejev

Kalabrijska narava je divja, z veliko gorate pokrajine in neobljudenih koncev, v katerih prebivajo volkovi. Po zadnjih ocenah naj bi jih bilo okrog 600. Ko so se griči nekoliko spuščali in izgubili tudi nekaj ostrine smo prispeli v pokrajino Kampania, ter po približno 7 urah vožnje z nekaj postanki prispeli v znamenito mesto Pompeji, kjer smo imeli v čudoviti baziliki sv. mašo. V njej je čudodelna ikona Blažene Device svetega rožnega venca. Na baziliko in Marijino ikono je bil zelo navezan tudi papež Janez Pavel II. Danes je bazilika v Pompejih eno od glavnih romarskih središč Italije. Področju okrog bazilike zaradi številnih molitev, ki potekajo čez ves dan in bogoslužij v različnih jezikih sveta, rečejo območje miru. V baziliki, ki je s številnimi poslikavami, freskami in mozaiki, naravnost osupljiva, se čuti posebna atmosfera, prežeta z molitvijo rožnega venca. Hvaležni smo, da nam je bilo dano prav v tem posebnem svetišču v slovenskem jeziku prisostvovati pri enem od sklepnih bogoslužij našega letošnjega radijskega romanja in počitnikovanja.

Veličastni Vezuv

Na poti iz Pompejev smo se peljali tudi mimo svetovno pomembne arheološke znamenitosti, starega mesta, ki ga je leta 79 po Kristusu zalila lava po silovitem izbruhu bližnjega vulkana Vezuv. Danes je speči vulkan, a zato nič manj nevaren, saj se nikoli ne ve, kdaj lahko vnovič pokaže svojo moč. Povsem po naključju so odkrili to starodavno rimsko mesto, ko je konec 18. st. kmet oral svojo zemljo in pri tem naletel na ostanke zidovja. Izkopavanja so trajala dolgo in danes je urejen arheološki park s številnimi pomembnimi stavbami, forumom, amfiteatrom, bogatimi vilami in drugim, kar si obiskovalci lahko ogledujejo vse od leta 1950.

Čudovita bazilika, čudodelna ikona Marije, zgodovina mesta Pompeji z vulkanom Vezuv, človeku dajejo misliti. Zavemo se naše minljivosti, ostane le duhovna razsežnost in to je bilo gotovo pomembno sporočilo tudi za sklep našega romanja in potovanja.

Spanje v Fiuggi

Še zadnjič smo zatisnili oči na našem počitnikovanju v manjših, družinskih hotelih blizu Rima, v kraju, ki je od večnega mesta oddaljen le 80 km. Fiugga je že iz časa Michelangela in papeža Bonifacija XIII. znan manjši turistično zdraviliški kraj z mineralnimi vrelci, ki pomagajo pri odstranitvi ledvičnih kamnov. Prej omenjena moža sta tudi sama tu iskala pomoč in se uspešno pozdravila. Zdravilnost vrelcev je znanstveno dokazana, vodo so začeli že v 17. st. točiti v steklenice in jo prodajati po Evropi. Po zajtrku pa smo se danes, v nedeljo, 3. julija odpeljali naprej proti Sloveniji. Ravnokar, opoldne, smo se ustavili v Umbriji, pokrajini, ki nas znova povezuje s spominom na sv. Frančiška in kjer bomo imeli v kraju Collevalenza čez nekaj trenutkov nedeljsko sveto mašo. Po končanem bogoslužju pa naravnost proti domu, čaka nas še okoli 700 km. Se kmalu vidimo.