Španska zastava
Španija - dežela z izjemno katoliško zgodovino
Cerkev po svetu | 14.08.2011, 00:04
V oddaji krščanski obraz Evropske unije smo že leta 2008 predstaviti Španijo. Gre za še eno od tradicionalno katoliških dežel, z izredno pestro zgodovino. V oddaji smo se omejili na novejši čas in na razmere, kakršne vladajo danes.
Najprej se ustavimo pri verski podobi Španije. Statistični podatki iz leta 2006 kažejo, da je kristjanov 76 odstotkov, 19 odstotkov Špancev se ima za neverne, muslimanov je 2,3 odstotke in desetinko odstotka Judov, slaba dva odstotka Špancev pripada drugim verstvom. Ko govorimo o kristjanih so to pravzaprav katoličani saj so ostale verske skupnosti po številu pripadnikov komaj omembe vredne. Tako naj bi bilo leta 2002 nekaj manj kot 50 tisoč evangeličanov; približno enako število vernikov imajo tudi bínkoštniki, mormóni, jehove priče in še nekatere druge protestantske skupnosti. Tako v Španiji prevladujejo katoličani. Po podatkih, ki so nastali na osnovi matičnih knjig po župnijah in škofijah, je bilo leta 1998 krščenih slabih 94 odstotkov španskih državljanov. Raziskava državnega sociološkega urada iz leta 2002 pa kaže, da je bilo takrat 82 odstotkov vseh Špancev katoliške vere. Glede na vse to lahko rečemo, da je Španija povečini katoliška dežela. Tudi zato ima Cerkev na Iberskem polotoku še vedno poseben status.
Priseljenci, ki v zadnjih desetletjih trkajo na vrata stare celine, se naseljujejo tudi v Španiji
Med priseljenci jih največ prihaja iz Severne in Zahodne Afrike, še zlasti iz Maroka in Zahodne Sahare. To so povečini muslimani, njihovo število pa je preseglo en milijon. Med priseljenci je tudi precej ljudi iz držav Južne Amerike, ki prihajajo v Španijo zaradi težkih gospodarskih razmer v domovini. Ti so običajno praktični katoličani in se hitro vključijo v krajevno Cerkev. Številčno raste tudi judovska skupnost, čeprav manj opazno. Judje so svoj čas predstavljali kar osem odstotkov prebivalstva Španije. V času inkvizicije so morali zapustiti državo. Vračati so se začeli šele v prejšnjem stoletju in danes jih je približno 50 tisoč.
Odnos država : Cerkve vezan predvsem na sobivanje med vsakokratno oblastjo in katoliško Cerkvijo
Španija in Sveti sedež sta že leta 1851 sklenila konkordat, ki je urejal odnos med Cerkvijo in državo. Ta je Cerkvi vrnil prevladujoč položaj v državi in v naslednjih letih se je vsaj navidezno precej okrepila. Zlasti med izobraženci pa se začel širiti protiverski duh, ki je dosegel svoj vrh v revoluciji leta 1868. Čeprav je po njen nastopila zmerna liberalna vlada, je obnovila stari konkordat in s tem pomirila napetosti med stranema. Ustava iz leta 1876 je katoliško vero znova priznala kot državno vero, obenem pa je sprejela načelo svobodo veroizpovedi. V naslednjih desetletjih je katoliška Cerkev v Španiji doživela pravi razcvet, množile so se katoliške šole, univerze, semenišča in redovne ustanove. Žal se je na prelomu stoletja del duhovščine preveč povezal s politiko. To je pripeljalo do številnih napetosti med karlísti, ki so želeli vzpostaviti katoliško državo in nasprotnim liberalno gospodarskim taborom. Zaradi takega ozračja je postajala duhovna revščina vedno bolj očitna. Do sprememb je prišlo tudi na političnem področju. Po letu 1923 je v Španiji zavladala diktatura, ki jo je kralj leta 1930 ukinil, a se je moral naslednje leto umakniti iz države. Leta 1931 je bila razglašena republika. Oblastniki so na osnovi nove ustave razdelili veleposestva, ločili Cerkev od države in uvedli posvetno šolstvo. Sledilo je večje število nasilnih ukrepov proti Cerkvi. Uspeh desničarjev je položaj Cerkve delno izboljšal. Leta 1936 pride na oblast ljudska fronta, ki je sprožila nov val vandalizma proti cerkvam in samostanom. Sledi upor proti vladi in začne se španska državljanska vojna, ki je zahtevala skoraj milijon življenj.
Med državljansko vojno ubitih več tisoč duhovnikov
V prvih mesecih državljanske vojne so republikanci porušili več kot dva tisoč cerkva in pobili približno sedem tisoč duhovnikov, bogoslovcev, redovnikov in redovnic. Do konca vojne je bilo umorjenih tudi 13 škofov. Življenje pa je izgubilo tudi na tisoče članov katoliške akcije in drugih laikov. Mnogi so umrli med grozljivim mučenjem. Zaradi tega je Cerkve v Španiji v letu 1937 z nekaterimi izjemami stopila na stran generala Franca in se tako pridružila “protiboljševiški križarski vojni“. S tem je bila deležna vseh porednosti, ki so iz tega sledile, obenem je morala sprejeti številne kompromise.
Septembra 1937 je vodstvo Cerkve - razen kardinala Vidala, ki je bil v izgnanstvu - priznala nacionalistično vlado. Ta je v katolicizmu videla eno od temeljnih prvin španskosti. Ne samo kot katoličani, ampak tudi kot Španci so smatrali za svojo dolžnost, da, kolikor je mogoče, podpirajo obnovitev narodne vere.
Leta 1941 sklenjen predhodni dogovor s Svetim sedežem
Po letu 1946 so ga v nekaterih točkah dopolnili. Podpis splošnega konkordata je sledil šele leta 1953. Španska vlada si je namreč nadvse želela, da bi ponovno dobila pravico imenovati škofe, ki jo je nekoč imel kralj. Sveti sedež pa v tej točki nikakor ni hotel popustiti. Končno so prišli do dogovora. Nekateri pravijo, da je ta konkordat eden izmed najugodnejših sporazumov v povojnih desetletjih. Izvajanje sporazuma je na nekaterih področjih prineslo razočaranje; po drugi strani pa je imela Cerkev v Španiji na njegovi osnovi precej prednosti, še zlasti na področju šolstva, kjer je
pomembno vlogo odigral Opus Dei. Po drugi strani pa so nekatera področja ostala zapostavljena. Tisti, ki so pastoralno delovali na področju sociale, so večkrat opozarjali: dali so nam konkordat zmagoslavne Cerkve in ob tem pozabili na trpečo Cerkev.
