Sprejemati in ne spreminjati

| 19.04.2011, 13:46

V času radijskega misijona je bila na sporedu druga radijska kateheza za mlade, ki jo pred svetovnim dnem mladih avgusta v Madridu pripravljamo z duhovnim asistentom skupnosti katoliške mladine Gregorjem Kunejem. Naslov aprilskih katehez je „Neuničljivo dostojanstvo“.

Dostojanstva si ni treba izboriti, to nam je dano.

Še več, podarjeno nam je, opozarja Gregor Kunej in nadaljuje: „Dostojanstvo je zapisano v najglobljem kotičku našega obstoja in do tja ne more nič. Ne razžalitve, ne posmehovanja, ne škodoželjnosti ne nič drugega, kar bi povzročalo bolečine in duševno trpljenje. Nič od tega ne more do našega bistva, to je naš notranji prostor, v katerem je naše neuničljivo dostojanstvo. Bog je neuničljiv. Človek je ustvarjen po božji podobi, smo božji otroci in to božje dostojanstvo je zapisano v srčiki vsakega človeka, do tja ne more nič. Niti trenutki, v katerih se srečujemo s ponižanji, nerazumevanjem in drugim. Vzamejo nam pogum, nas oslabijo, vzamejo voljo, dostojanstvo človeka, božjega otroka nam pa nič ne more vzeti.“

Bog je v našem najglobljem prostoru

Pomembno je, da smo odprti za to dostojanstvo in se ga zavedamo. Je nezlomljivo. Ni se treba zanj boriti, treba pa se ga je zavedati. Kar ni vedno lahko. Sodobni človek težko pride do svojega bistva, do svojega notranjega sveta, ker ga obdaja hrupnost. Treba se je ustaviti in umakniti. Premisliti, odkrivati prehojeno pot, kaj mi je Bog oznanil, kdo mi je kaj izročil in kaj od tega, kar sem prejel, lahko dam naprej. Gregor Kunej pravi: „Kar prejmem, ponotranjim in s tem živim ter dajem naprej. V medsebojnih odnosih, ko sprejemamo drug drugega, dajemo naprej to, kar smo prejeli. Dolžni smo oznanjati resnico. Iščimo celovitost in oznanilo evangelija, ki smo ga prejeli.“

Izročimo bolečino, osmislimo jo!

V drugi aprilski radijski katehezi z Gregorjem Kunejem smo odgovarjali na vprašanja poslušalk in poslušalcev. Zastavljeno je bilo tudi vprašanje o odnosu med sorojenci ter o dekletu, ki se je zapletlo v zvezo s poročenim moškim. Na vprašanje, kako sprejeti sprtost lastnih otrok, je Gregor Kunej odgovoril: “Otrok ima lastno pot. Ranjen ponos in ostala čustva so križ, ki je za starše lahko pretežak. Hromi nas, ob njem klonimo. Kaj storiti? Gregor je odgovoril, naj izročimo vse svoje skrbi in trpljenje Njemu. Prosimo, molimo in na nek način dopustimo, da to ponižanje, to bolečino, to brezizhodnost Kristus osvobodi. Zavedajmo se svoje nemoči. To je Gospodov križ, ki nam jasno sporoča, da se v življenju znajdemo tudi v razmerah, ki jih ne moremo nadzorovati. Življenja ne moremo imeti vedno v svojih rokah in pod nadzorom.“ Dokler nosimo v sebi bolečino, nas bo težilo in hromilo. Mi nismo Gospodarji življenja, zato izročimo bolečino Njemu, šele takrat bomo svobodni in zmožni živeti naprej.