VIDEO: Na obisku v Psihiatrični bolnišnici Idrija
| 08.04.2011, 08:22
Slovenska psihiatrija se je po drugi svetovni vojni znašla na razvalinah predvojne psihiatrične službe, ki je bila v nekdanji Dravski banovini sorazmerno dobro organizirana in uspešna. Povojne razmere so bile težke. Nemci so ukinili psihiatrično bolnišnico v Novem Celju ter oddelek na poljanskem nasipu v Ljubljani. V začetku petdesetih let so psihiatriji z adaptiranjem starejših objektov namenili nove posteljne zmogljivosti najprej v Begunjah in v Idriji.
Tako piše predstojnik te ustanove, dr. Marko Pišljar, v knjigi o znamenitem psihiatru, ki je zaznamoval dober del življenja bolnišnice v Idriji. Če vas zanima še več o dr. Jožetu Felcu, vzemite v roke njegovo knjigo z naslovom: Živeti življenje. Izšla je ob njegovi sedemdesetletnici. Knjigi smo namenili nekaj prostora tudi v oddaji Beremo, beremo, kjer je spomine nanj obudila tudi njegova prijateljica dr. Metka Klevišar.
Z imenom ''Bolnišnica za duševne bolezni Idrija'' je bila le ta ustanovljena maja 1954. Sledila je obnova in adaptacija. Aprila 1957 je bilo slovesno odprtje. Direktorsko mesto je z veliko odgovornostjo in požrtvovalnostjo prevzel dr. Milan Miklavčič. Že prvo leto so sprejemali bolnike z območja Primorske.
V začetku je bolnišnica imela 450 postelj. Razvoj novih oddelkov ter aktivnosti je omogočilo mlado terapevtsko in negovalno osebje. Kolektiv je s svojim ustvarjalnim nabojem čutil, da v širšem prostoru opravlja strokovno in humanistično pomembno poslanstvo.
V drugem javljanju je kolegica Mateja Subotičanec gostila pravnika Bogdana Tušarja, ki skrbi za upravno poslovne zadeve v Psihiatrični bolnišnici v Idriji. Povedal je, kako je potekala prenova objekta, ki je nekoč služil vojski: „Bolnišnica je od leta 1957 naredila veliko sprememb na tem področju. Z letom 1990 so nastali pogoji za dokončno in celostno obnovo objekta. Pogoji so danes bistveno drugačni, mrežnice na oknih in dolgi hodniki so preteklost.“
Leta 1994 so prenovili psihoterapevtski oddelek S, v letu 1997 krilo L, oddelek za starejše in za zdravljenje odvisnosti od alkohola, nazadnje so obnovili še objekt, kjer je kuhinja in prostori za delovno terapijo. Obnovo je zasnoval arhitekt Gabriel Arko, ki je objekt za vojaške zadeve preuredil tako, da nudi prijetno bivanje vsem pacientom in njihovim svojcem.
„Bolnišnica ima zelo jasno začrtano vizijo, primerno času, ki se spreminja. V Evropi je trend, da se razvija izven hospitalni del in temu sledimo. Odprli smo že enoti v Logatcu in Postojni. Povprečni čas bivanje je sedaj 37 dni, nekoč 365 dni,“ pravi Bogdan Tušar in dodaja, da je njihova bolnišnica tudi učna baza.
Samomor je lahko bilančno ali impulzivno dejanje
Zdravnica Janja Milič je spregovorila o samomoru. „Med ljudmi veljajo zmotna prepričanja in miti o samomoru. Velikokrat nas je o njem strah vprašati, toda prava to je najbolj narobe. Ljudem, ki imajo te misli, odleže, če imajo možnost s kom o tem govoriti. Tem stvarem je treba dati besedo, da žalost dobi ime. Velikokrat se razmišlja, da nekdo, ki govori o samomoru, tega ne bo naredil, dejstvo pa je, da z mnogimi dejanji ljudje pokažejo, da se poslavljajo.“
Je povedala Janja Milič in dodala, da se vsake smrti se ne da preprečiti: „ Zgodi se, da neke znake tveganja zamenjujejo z vzroki za samomor. Večje tveganje je pri moškem spolu, višji starosti, če je človek doživel izgubo, lahko nanj vpliva dogodek, ki ga je ta človek doživel in se ni mogel soočiti z njim: to lahko predstavljajo finančne težave, šibka socialna mreža, depresivnost, druge motnje, Lahko se zgodi, da je samomor bilančno ali impulzivno dejanje, k čemur pripomorejo tudi različne odvisnosti.“
Pomembna je pomoč svojcem
S samomorom so se ukvarjali filozofi, znanstveniki, zdravniki pa ga vidijo kot dejanje, ki ga človek naredi, ko ne vidi izhoda iz neke stiske. Lep primer je tunel - če je kratek, na koncu vidimo izhod, če je dolg, v nekem trenutku izhoda ne vidimo, čeprav vemo, da bi nekje moral biti.
Ko smo sredi predora in ne vidimo izhoda samo pogovor ne pomaga preveč – pogovor ne more škoditi, toda oseba s samomorilnimi nagnjeni, ki ima mogoče celo načrt, ob pogovorih potrebuje tudi diagnostični postopek, velikokrat tudi z zdravili, poudarja Miličeva.
In kako naj ravnamo, če pri bližnjih prepoznamo samomorilna nagnjena? Pokažimo živ interes do tega človeka, povejmo mu, da je pomemben, ocenimo samomorilno ogroženost in mu poiščemo pomoč – tudi sama pomoč, da bo dobil več moči za življenje.
„Samomor je velika izguba, ki vsem sorodnikom in prijateljem pušča seboj dolgo obdobje vprašanj zakaj. Zato je zelo pomembno, da svojcem pomagamo, da tudi oni poiščejo pomoč. „Velikokrat svojci zanikajo, da je bil za smrt kriv samomor, pojavijo se občutki krivde, jeza ob vprašanju zakaj, vprašanja ali bi lahko dejanje preprečili . Zelo dobro je, da se to ventilira iz ljudi, da opravijo proces žalovanja, da ne postane patološko žalovanje, ki lahko vodi tudi v samomor,“ je dejala zdravnica Janja Milič.
Vloga medijev pri preprečevanju samomorilnosti
Slovenija je med vodilnimi v samomorilnosti, koeficient niha, v zadnjem obdobju upada. Vedo več je preventivnih programov, akcij, osveščanja ljudi, kje lahko iščejo pomoč. Miličeva je izpostavila tudi moč medijev, ki lahko naredijo veliko dobrega, če prav poročajo in veliko slabega, če o tem poročajo na senzacionalne način.
Delovanje psihoterapevtskega oddelka
Anica Gorjanc Vitez je predstavila psihoterapevtski oddelek, ki je odprt. Tja so bolniki sprejeti direktno, tam poteka kombinacija individualne in skupinske psihoterapije. Bolniki s tega oddelka ob koncih tedna odhajajo domov. Mesečno organizirajo tudi podporno skupino za svojce. Bolniki, ki zaključijo bolnišnično obravnavo, se lahko v njih znanem okolju in na njim znan način rešujejo probleme, na katere naletijo ob prihodu domov.
Že v dopoldnevu smo slišali, da je Psihiatrična bolnišnica Idrija tudi učni center oziroma učna baza. Tam prakso opravlja tudi študent Aleks Volarič: „Pričakovanja pred prakso so bila zelo velika, to je bila prijetna izkušnja, priporočal bi jo tudi drugim posameznikom. Naj si ogledajo, kako tukaj življenje poteka. Taka bolezen lahko doleti prav vsakega, tudi nas. Zato je prav, da bi znali pristopiti k takim bolnikom tako, kot bi si želeli, da bi pristopili drugi k nam, če bi zboleli.“
Sandra Ferfolja, diplomirana medicinska sestra, nam je obudila spomin na dolgoletnega predstojnika dr. Felca.
