Chiara Lubich in Janez Pavel II.
Svet | 14.03.2011, 08:22
Ob tretji obletnici odhoda Chiare Lubich v Večnost in v pripravi na razglasitev velikega papeža Janeza Pavla II. za blaženega, objavljamo pogovor s krakovskim nadškofom kardinalom Stanislavom Dziwiszem, ki je bil štirideset let ob papežu Janezu Pavlu II. in je spremljal srečanja ustanoviteljice Gibanja fokolarov s Petrom tedanjega časa.
Kardinal Dzivisz je v pogovoru poudaril, da je imel Janez Pavel II. s fokolarini zelo globoke in preproste odnose še v času svojega bivanja na Poljskem. Takrat je vladal komunizem, zato so bila srečanja tajna. Navzočnost fokolarinov je bila nevsiljiva, a učinkovita, pravi kardinal. Wojtyla je prebiral Chiarine knjižice, prevedene v poljščino. Z njo se je srečal pozneje, ko je prišel v Rim.
Kaj je Chiara Lubich pomenila papežu Janezu Pavlu II.?
Zelo jo je spoštoval. Med njima sem vedno videl veliko sozvočje na duhovnem in cerkvenem področju. Bila je velika edinost, ni bilo treba veliko besed, zelo dobro sta se razumela. Sveti oče je našel v njej in tudi v Gibanju fokolarov potrditev vsega tistega, kar je mislil. V Chiari in Gibanju je odsevala njegova ideja o Cerkvi: odprta vsemu svetu, tudi drugim verstvom.
Sta se pogosto srečevala tudi zunaj uradnih priložnosti?
Bilo je veliko zasebnih srečanj. Chiara je s svojimi sodelavci – zunaj uradnih priložnosti – pogosto prihajala k papežu na delovna kosila. Nič uradnega ni bilo, ampak zelo družinsko ozračje. Pogovarjali so se o načrtih in nalogah za prihodnost. Papež je v njej in Gibanju našel veliko pomoč za svoje ideje, za svoje naloge tudi med mnogimi potovanji. Kamor koli je šel po svetu, tudi na najtežja potovanja, je vedno našel cvetlice ali kakšno drugo znamenje navzočnosti fokolarinov v tisti deželi. In to ga je razveseljevalo.
Nekega dne je papež rekel, da se “jasnost” sliši kot Jasna (= Chiara). Ali mu je to najbolj ugajalo pri njej?
Chiara ni imela filozofskih govorov, uporabljala je preproste besede, polne ljubezni. Prav to je privlačilo ljudi, ki imajo potrebo, da vidijo pričevalce, kot je ona, ki so dali življenje, ki so verjeli v Božjo ljubezen in so to ljubezen delili z drugimi. Papež je bil tudi velik pesnik, imel je velik umetniški čut in enakega duha je bila Chiara. Tudi to jima je bilo skupno. Rojena sta bila istega leta, le nekaj mesecev narazen, drug za drugim sta odšla v Gospodovo hišo. Čutim, da nas sedaj gledata, nas spremljata in nam pomagata.
Janez Pavel II. je na Familyfestu rekel družinam: »Želim vam, da bi bili Cerkev.« Čez nekaj trenutkov je dodal: »In želim Cerkvi, da bi bila vi.« Zakaj je Chiara papežu predstavljala vzorec za Cerkev?
Ker Cerkev sestavlja hierarhija, pa tudi laiki, ki jim je papež dajal veliko pomembnost. Zato je podpiral gibanja in jih tudi branil pred tistimi, ki niso razumeli njihove pomembnosti. Chiara se je zelo trudila tudi v medverskem dialogu, kar je bilo papežu zelo všeč, do te mere, da je – ko je šlo za to, da bi razrešili problem, ali bi mogli postati fokolarini tudi nekristjani – spodbujal: »Pojdite naprej, kajti vi imate tega duha, ki lahko druga verstva približa krščanstvu.« Vedno je govoril, da bi bila Cerkev brez gibanj zelo siromašna in da je Gibanje fokolarov najmočnejše gibanje v svetu. Ne samo po številu, ker je število veliko, ampak po pomembnosti, zaradi oblikovanja katoliških laikov. Zato se je Janez Pavel II. vedno rad udeleževal srečanj gen ali družin Gibanja. Ugajalo mu je stopiti v ozračje, v katerem je bilo živo veselje do življenja, veselje biti kristjani, hoditi po svetu, s čistostjo srca in z veliko odprtostjo do vseh. Papež je gotovo zelo približal Cerkev svetu in tudi prek fokolarinov svet Cerkvi. Ta duhovnost poraja mnoge poklice in danes je lepo število škofov, ki so izkusili duha fokolarinov.
